“Pa kaj potem, če ima vaš sin nekoliko slabše ocene. Je pa tako dobrega srca. Joj kako bo srečna tista, ki ga bo imela.” To je nekoč materi dejala modra in simpatična učiteljica Dušica Kunaver. Minuli teden je imela na povabilo društva Bravo Nova Gorica predavanje za starše, kako otroku pomagamo pri učenju. Bistvo njenega predavanja niso točna navodila, kaj reči otroku in kako sedeti z njim. Bistvo njenega predavanja je logičen in zdrav odnos do lastnega otroka, šole in šolskih ocen.
Moj otrok je najboljši
Sama je kot mati treh otrok, babica sedmih vnukov in kot učiteljica s 40-letno delovno dobo ugotovila, da mora vsak starš v prvi meri vedeti, da je njegov otrok najboljši, najlepši in najpametnejši. “Ko se to ugotovi, je veliko težav rešenih,” je prepričana. Obenem veleva, da ne delamo primerjav s sosedovim Aljošo in se zavemo, da je vsakdo v nečem nadarjen in dober. Če ni pri matematiki, je morda pri angleščini, morda je odličen v nogometu, pri petju, kuhanju ali vrtnarjenju. Morda je tako pozitiven, da ima kopico prijateljev in bo imel samo zaradi tega srečno in polno življenje.
Seveda se gospa strinja, da se je treba v šoli truditi, delati in se učiti. Konec koncev na temo učenja tudi predava, izdala je celo knjige s koristnimi nasveti za učenje. Hkrati pa svetuje, da smo strpni do lastnih otrok, jih poslušamo in od njih ne zahtevamo preveč. “Ni uspeh to, da ima pri slovenščini same petice, ker mu slovenščina leži. Uspeh je, da se je sposoben usesti za pisalno mizo in se sam pri kemiji, ki mu dela težave, naučiti za dvojko,” poudarja.
Ko pride domov po hudi krivici …
Kaj pa, ko otrok prijoka domov, ker mu je učitej storil krivico? Veliko se je učil, veliko se je pripravljal, močno se vam bo zasmilil … Boste hiteli v šolo in se jezili na učitelja? Dr. Vesna Vuk Godina ima odličen predlog. Recite mu: “Dragi moj. Če bo to v tvojem življenju edina krivica, ki se ti bo zgodila, si lahko srečen.” In prav ima. Življenje je polno krivic in šola je ena od izkušenj, kjer se dogajajo tudi krivice, otroci pa se morajo nanje pripraviti. Ne smejo čakati na starše, da bodo zanje bili bitke z učitelji.
“Sama sem imela na leto veliko otrok, vsakemu sem morala dati več ocen. To na letni ravni znese tudi 2.500 ocen. Ali lahko pričakujete od učitelja, da se ne bo niti pri eni od 2.500 ocen zmotil?” pa na starše apelira Dušica Kunaver. Sama svetuje, da to pojasnimo otroku. Ta naj se sam z učiteljem pogovori ali ne. V vsakem primeru bo to zanj najboljša šola za kasnejše življenje, na slabo oceno pa bo čez leta čisto pozabil.
Ne, s tem komentarjem nisem želela dajati ocen in šolskega uspeha v nič. Pred stresnim in čustveno nabitim koncem šolskega leta sem vas želela s pomočjo modrosti gospe Dušice pozvati, da se za trenutek ustavite in pomislite, ali je ta slaba ocena vredna stresa in slabe volje. Obenem pa pred koncem šolskega leta spomnila učitelje in profesorje, da se ne vrti vse samo okrog šole. “Ne dovolite, da se otrok raztrešči v nepomemben,” je eden mojih najljubših citatov gospe Dušice …