“Raziskave so kot parfum – prijetno ga je konzumirati v majhnih količinah, za pitje pa ni,” je prejšnji teden v eni od informativnih oddaj dejal Gregor Golobič. Prikladna univerzalna izjava: primerna za tolažbo in dvig morale njegove stranke, ki ji javnomnenjske raziskave kažejo, da se sploh ne bo uvrstila v parlament, primerna pa tudi za tiste, ki so jih raziskave izstrelile med zvezde. Na primer Zorana Jankovića takoj po najavi kandidature ali pa Gregorja Viranta nekaj dni zatem. Češ, počasi, niste še v vladi.

Prikladno. Pa niso samo politiki tisti, ki rezultate javnomnenjskih raziskav interpretirajo tako, kot jim tisti trenutek ustreza. Podobno kot politiki morajo zaradi svojega posla to početi izvajalci raziskav. Malo po njih udriha javnost, malo pa jih “zlorabljajo” politiki. Ko stranka ni zadovoljna z napovedjo javnomnenjskih gurujev, so označeni za pristranske, nezanesljive, lahko celo podkupljene. In toliko kot so pred volitvami mediji željni meritev javnega mnenja, so po volitvah željni pojasnil, zakaj je bil rezultat morda drugačen od napovedanega. Število razlag je brezmejno. Če stranka, ki so ji napovedovali zmago, izgubi, lahko sklepajo, da so bili njeni volilci tako prepričani o zmagi, da se jim ni zdelo vredno iti na volitve. Če zmaga stranka, ki so ji napovedovali poraz, lahko rečejo, da je njene volilce mobilizirala prav slaba javnomnenjska napoved. Ta trenutek so si javnost, politiki in javnomnenjski strokovnjaki lahko enotni vsaj v enem: za kakršnekoli napovedi je en mesec pred volitvami še odločno prezgodaj.