Slovenija se rada hvali z relativno dobrim standardom in spoštovanjem človekovih pravic. Da življenjski standard večine vse hitreje strmoglavlja, medtem ko nekateri drugi, ki so si na žuljih migrantskih delavcev zgradili svoje imperije, mirno iz države odkorakajo nekaznovani, je jasno že vsem. Manj znano pa je, da so bile nekatere skupine v bedo in životarjenje prisiljene že veliko prej, preden so se takšni pogoji začeli širiti na večino prebivalstva. Kar se zdaj dogaja v Dobruški vasi, je le ena izmed nizov podobnih zgodb. Številni v njih nastopajo z argumenti, češ, Romi kradejo, delajo težave, živijo v getu. Za večjo delinkvenco med romsko populacijo ni nobenih dokazov, le da je prej vidna v javnosti. Za to, da živijo v getu, niso krivi sami. Tisti, ki želijo iti drugam, so soočeni z aktivnim ali pasivnim odporom prebivalstva. V gete so bili potisnjeni s strani večinske populacije, če ne z akcijami v slogu Ambrusa pa s splošnim nesprejemanjem, ki je ljudi prisilil, da se varneje počutijo v romskih naseljih.

Dolenjska. To so kraji, kjer je bilo do začetka 90. let samoumevno, da romske mame po porodu okrevajo v ločenih prostorih, kjer zdravstveni delavci po obisku Romov še vedno zračijo ter razkužujejo prostore in kjer romske otroke ob prihodu v šolo tuširajo. Namesto da se vsi z Romi ukvarjamo kot s problemi, je čas, da jih vprašamo, kaj želijo oni. In potem skupaj najdemo rešitev. Stanovanjska naselja so namreč le simptom problema. Problem je še vedno široka družbena nestrpnost.