Resnici na ljubo je bila že sama pot do nezaupnice za opozicijo trnova. Opozicija, tokrat združena v KUL, se je že prej dobro poznala, saj je še do nedavnega sestavljala koalicijo – razen Levice, ki je takrat predstavljala nekakšno nadkoalicijsko stranko. Koalicija, ki to uradno ni, podobno kot zdaj stranka SNS Zmaga Jelinčiča – le da so bili v Levici precej bolj glasni. Prav v to smer je letela večina očitkov. Enostavno niso znali ali želeli sodelovati z drugimi, vsaj podobno mislečimi strankami.

Nato se je zgodilo nekaj, kar se levim strankam zgodi vselej, ko se preveč zagledajo same vase in izpred oči izgubijo širšo sliko, predvsem pa ogledalo. Janez Janša. Strah in trepet slovenske levice, opomnik, kaj se vse lahko zgodi, če se bodo prepustili toku in odplavali vsak v svojo ideologijo, ki si je povečini tako podobna, da lahko poslanci mirne duše prehajajo od ene do druge stranke in v resnici niti ne izgubljajo integritete.

Foto: Saša Despot Nina Šprohar Levi pol je v tem trenutku dojel, kaj vse izgublja, in to zgolj zato, ker ni zmožen sodelovati. Janši je na drugi strani uspelo: ne le, da je poenotil desnico (kar je najbrž precej lažje, odkar je stranko NSi prevzel Matej Tonin) in oportunistično sredino, uspelo mu je tudi uničiti levico. Kaj je storil? Popolnoma nič. Janša je kot dober poznavalec politike le dal času čas. Levi pol pa je, v svoji samodestruktivnosti, začel počasi uničevati samega sebe.

Najprej je za mandatarja predlagal ekonomista Jožeta P. Damijana, nekoč ministra v Janševi vladi. Damijan je predstavil nekaj "revolucionarnih" načrtov, zabrusil tedanji kmetijski ministrici Aleksandri Pivec, da bo "šla kot kurba s plesa", organiziral nekaj spletnih pogovorov in okroglih miz, naposled pa prepustil mesto nesojenega mandatarja teflonskemu Karlu Erjavcu.

Taistemu Erjavcu, ki je stranko DeSUS pripeljal na rob prepada in ki za povrh uživa še najnižjo podporo javnosti od začetka svoje kariere, pa čeprav nikdar ni bila ravno visoka. Ko je postalo jasno, da dovolj glasov za konstruktivno nezaupnico ne bo, so se v KUL odločili, da bodo zaigrali na moralne note poslancev stranke SMC. Kot rečeno, rezultat je znan.

Politično truplo KUL še hladno ni, ko se na iznenada pojavi J. P. Damijan in pove, da je levi pol čisto preveč razdrobljen, da bi lahko normalno deloval. Rešitev? Ustanovitev nove stranke. Revolucionarno.

V naslednjem nastopu pa pove, da je v resnici problem to, da nekatere stranke pridejo v parlament brez prave vsebine. Mednje všteje SMC, SAB in LMŠ. Torej dve stranki, s katerima je še do nedavnega sodeloval in stranko, ki jo ali jo vsaj je snubil k sodelovanju.

Janša sploh ne potrebuje ofenzive. Tako mirno kot dandanes vlada, še nikoli ni in najbrž tudi nikoli več ne bo.