Bi vlada Janeza Janše padla tudi brez vstajniškega gibanja?
Glede na to, kako je delovala z naraščajočo aroganco in nesposobnostjo dobršnega dela ministrske ekipe, bi verjetno nastalo stopnjevanje. Mogoče bi obstala še kako leto, a dvomim, da ves mandat.

Bo glede na njihov gospodarski program parlamentarna levica v vladi spremenila politiko, ki jo je vodil Janez Janša?
Mentalno shemo teh ljudi poznamo. V njih ne vidim preboja. Stvari bodo enake. A kot je lepo napisala Alenka Zupančič, lahko po eni strani rečemo: vsi so enaki, bodimo apatični, pustimo jim, naj delajo naprej. Lahko pa tudi rečemo: res je, vsi so enaki, zdaj je čas, da zadeve spremenimo.

Nekdanja opozicija in zdajšnja koalicija sta bili zelo glasni, da varčevanje ni rešitev. Menite, da bodo povrnili tisto, kar je prejšnja vlada vzela?
Imeli smo poskus reševanja krize, kjer se je izkazalo, da režejo, po domače, od oka. Za vsako odločitev ni treba imeti komisije, a nekaj strokovnjakov je treba vprašati, pogledati stvari in jih premisliti. Poglejmo primer Hrvaške, kjer je najprej varčevala HDZ, nato je prišla levica, za katero vsak intelektualec pravi, da je hujša.

Slovenija pri teh odločitvah tudi ni avtonomna.
Naši politiki so navsezadnje zelo pokorni lakaji tako tistim, ki nosijo hlače v Evropi, na primer Merklovi, poslušajo pa tudi to, kar svetuje Mussomeli pa še kdo. Tu blaznega preboja ne vidim, moral bi se zgoditi tako na mentalnih shemah pri nas kot pri povezovanjih
znotraj Evrope, da skupaj rečemo, da imamo dovolj.

Bo sprememba vlade torej le kozmetični popravek?
Obraz politike bo verjetno prijaznejši; vrgli nam bodo kak bombonček na mizo, ker bi bili radi do leta 2015 na oblasti. Nobena oblast noče odstopiti sama od sebe. To je bila iluzija vstajništva – da bomo trikrat zatulili pa bodo pakirali kovčke. Ključno pa je, da od leta 1992 nimamo tehtnega razmisleka, kaj bi radi.

To je tudi ključno vprašanje vstaj, torej kakšne so lahko alternative.
Alternativ je več. Vstaje so raznovrstne, to ni ena zgodba in prav je tako. Nekdo mi je dejal, da je bila povojna generacija izigrana, mi pa smo zmedena generacija. Odgovoril sem, res je, a svet je trenutno zmeden. Preprostih odgovorov ni, dostikrat pa tudi ni zavedanja, da Slovenija ni samotni planetek.

Nova mandatarka pravi, da bo prisluhnila vstajniškemu gibanju, ljudem. Se bo to res zgodilo?
Politiki seveda to rečejo. Iluzij pa nimam.

Iz upora 80. let je po eni strani izšel apatičen nevladni sektor, po drugi stranke, ki so državo pripeljale v zdajšnje stanje. Bi bilo torej smiselno, da vstaje ostanejo gibanje ulic, ne pa parlamenta?
Potreben je prehod iz logike ali - ali na logiko in - in - in. Del vstajništva se mora preleviti in začeti delovati znotraj sistema politike v ožjem smislu. Sočasno je treba ta sistem razgrajevati, ga odpirati in kazati na vse njegove anomalije ter jih odpravljati. Nekdo bi bolj radikalno rekel, da je treba sistem razsuti. V primerjavi z 80. leti imamo srečo, da preprosto ni denarja, da bi se še enkrat zgradil takšen nevladni sektor.

Pri nas vlada mantra novih obrazov v politiki, ki bodo prinesli spremembe. Vseeno se pojavlja tudi kritika, da ni pomembna sprememba imen, ampak sistema.
Sedanji novi obrazi so prazni obrazi. So poslušni vojščaki partije. Potrebujemo nove obraze z novimi zgodbami, pestrostmi pogledov in upravičeno kritičnostjo do tega, kar se je dogajalo zadnjih 20 let. Pa tudi z za večinsko volilno telo radikalnimi predlogi. Čeprav mi vedno rečejo, da to ni naš problem, menim, da potrebujemo tudi novo desnico; konservativno katoliško stranko. Potrebujemo politike, ki bodo bolj ideološki, ki bi delovali po načelu, zapisanem v ustavi, da poslanec ne odgovarja svojemu šefu, ampak je samostojen v svojih razmišljanjih in odločitvah.

Kako gledate na dejstvo, da bo šla premierka namesto na predčasne volitve čez eno leto po zaupnico v parlament?
Prvo pravilo oblasti je, da bi bila rada na oblasti. Če smo se iz teh vstaj kaj naučili, smo se tega, da imamo mehanizme upora, s katerimi lahko oblastnike, s katerimi nismo zadovoljni, vržemo
z oblasti.

Zaposleni ste na ljubljanski univerzi. Kakšna je ta po enoletnem ministrovanju Žige Turka?
Vsi dihamo na škrge in smo tik pred tem, da kolapsiramo. Najbolj žalostno je, da se univerza temu ni uprla. Vodstvo je posnemalo njegov žargon, da smo vsi strošek. Tak pogled pa je že smrt univerze. Tam so tudi velike medgeneracijske razlike. Gospoda, ki vodi fakultete s, kot bi rekla Svetlana Makarovič, slinarji, obvladuje fakultete. Janšizem imamo tudi znotraj vsake fakultete.

Vstajniki zahtevajo konec korupcije. Se bo bes zdaj usmeril v ljubljanskega župana Zorana Jankovića ali bo vnema poniknila?
Upam, da ne. Ljubljani gre za zdaj še predobro, zato Janković zanje ni dilema, čeprav je jasno, da mora ven. Vse je odvisno od našega pritiska, ali bomo kupili to liziko, ki nam jo ponujajo, ali ne. Del vstajniških zahtev seveda je, da tranzicijski gospodarski kriminal ne zastara, da se to razišče.

Del vstajnikov hoče tudi boljši pravni red.
Bolj kot razmišljam, več zamer imam do naših pravnikov. Večino pravnega reda smo prekopirali in prilagodili iz nemškega. Dosti stvari pa nismo prevzeli. Dobršnega dela varovalk, ki bi jih morali imeti v zakonodaji, tam preprosto ni. In jaz ne bom kupil, da ustavni pravniki tega 20 let niso vedeli. Če bi imeli dobre zakone, bi Janković, Janša in prepisovalci diplom  opleli. Pri nas je pravo zelo šibko.

Maribor ima visoko brezposelnost in hude socialne stiske ljudi. A ni edini. Zakaj je počilo prav tam?
V Mariboru se je konec 80. in v začetku 90. let zgodilo to, kar se zdaj dogaja v Sloveniji. Maribor je takrat izgubil 30 tisoč delovnih mest. V Mariboru je tisoč ljudi pred deložacijo. Takšnih bi bilo lahko letos dva tisoč več. To niso ljudje, ki nočejo delati. To so ljudje, ki so v teh kriznih časih potegnili najkrajšo, ostali brez službe, niso mogli plačevati režije, obresti pa so rasle.

Je to v družbi še vedno stigma?
Da in številni zato potrebujejo tudi psihoterapevtsko pomoč. Ljudi je sram celo iti na kavo s prijatelji, ker nimajo denarja.

Se politika s tem spoprijema?
Tega se ne zaveda, je ne zanima, ker za to preprosto nima potrebne empatije. Lahko pa na vstajo gledamo tudi kot na neko skupinsko psihoterapijo, kjer ugotoviš, da je vrsta problemov, zaradi katerih si preklinjal in norel, ker si mislil, kot bi rekel Štuhec, da nisi dovolj sposoben, v resnici sistemski problem.

Kaj glede tega lahko naredi novi župan oziroma vlada?
Od oblasti bi pričakoval praktične zadeve. Brez pritiskov civilne družbe, ki se je vzpostavila z vstajništvom, ne bodo naredili kaj dosti. Glede na zadolženost je tudi vprašanje, koliko prostora je sploh na voljo. Ampak to ni izgovor za iskanje sistemskih rešitev, saj po drugi strani berem, da si bo ministrstvo za obrambo kupilo miniletala za 2,5 milijona evrov. Za 150 tisoč evrov bi jim jih lahko verjetno izdelalo vsako boljše modelarsko društvo.

Bodo županske volitve v Mariboru vstaje dokončno pokopale?
Ena od minimalnih zahtev mariborskega vstajništva je odstop mestnega sveta in mislim, da moramo pri tem vztrajati. Sami od sebe ne bodo odstopili. Edina pot je nadaljnji pritisk z vstajami,
peticijami in predlogi.

V Mariboru se vzpostavlja prehranska samooskrba, samoupravne soseske. Je to alternativa obstoječemu družbenemu redu?
To so zelo pomembne in nujne zadeve. Navsezadnje se naša vsakdanja življenja dogajajo na mikrosvetovih. Prek urbanega vrtičkarstva in poskusov vrnitve soodločanja na ravni mestnih četrti in krajevnih skupnosti se poskuša zbuditi v nas aktivni državljan. A ob tem potrebujemo tudi sistemske rešitve. Problem Maribora je problem Slovenije in obratno. Treba se je vprašati, zakaj so nastale ljudske kuhinje, to, da gospe z nizkimi pokojninami izgubljajo dodatke, ker so imele privarčevanih dva tisoč evrov za pogreb, da ne bi bile strošek svojcem.

Maribor je prvi izkusil represijo nad vstajami, veliko ljudi je bilo zaprtih in pretepenih, izrečenih je bilo ogromno glob. Kako si to razlagate?
Vrh izvršilne oblasti se je zelo zgodaj odločil, da se bo do vstaje vedel po načelu ničelne tolerance. Maribor je bil poligon za treniranje strogosti, za tepež.

Številni sodni postopki še vedno tečejo.
Aroganco kažejo tudi odgovori denimo tožilstva, ko smo jih vprašali, kaj se dogaja z našo ovadbo proti Janši. Odgovorili so, da ni njihova dolžnost pojasnjevati, kaj se dogaja, in naj v prihodnje tega ne sprašujemo. Da ne zahajamo v vse te čudne zgodbe okoli fantov, ki jim sodijo v Mariboru, pa se vse obtožnice spreminjajo, da je videti že kot komedija. Pozicija oblasti je “kaj nam pa morete”.

Aretirani ste bili tudi sami.
To so poskusi kriminalizacije in stigmatizacije. Mi na to kriminalizacijo absolutno ne pristajamo in bomo zahtevali dekriminalizacijo vstaje ne glede na to, kdo je na oblasti.

Kako boste to zahtevali?
Namesto pristopa ničelne tolerance bi lahko represivni organ izbral mehkejše pristope, denimo opozorilo. Zahtevamo izbris datotek. Protest ni samo naša ustavna pravica. Po vsem sranju, ki se je dogajalo v Sloveniji, je to naša dolžnost. Za tehtno argumentacijo je dovolj prostora, ali jo oblast razume ali ne, je drugo. Zdi se, da smo jim vstajniki način reševanja krize, saj s plačevanjem glob
polnimo proračun.

Kje bo Slovenija čez eno leto?
To je povezano s tem, kako modro nas bo oblast peljala prek vode, kako naivni smo in kako hitro bomo kupili liziko. V najslabšem scenariju bi se pustili preveslati sedanjim parlamentarnim opcijam. Drug slab scenarij bi bil, da se socialna situacija tako poslabša, da dobimo grško in špansko različico vstaj. Optimistična varianta bi bila, da se del vstajniške energije prelevi v institucionalizirane politike, še pomembneje pa je, ali bo iz naboja vstaje vzniknila civilna družba, ki jo nujno potrebujemo. Demokracije se moramo vsi še naučiti. Ali hočemo razsuti kapitalizem, je odprto vprašanje. A s tem, da se na kavču čohamo po pubičnih predelih, ne bomo nič dosegli.
Treba se je bojevati.