Foto: Saša Despot Borut Hočevar. S slovenskimi bankami je hudič. Kakorkoli obrneš. V sosednjem članku pišemo, kako je uradnica za bančnim okencem zasliševala podjetnika, od kod mu štiri tisoč evrov gotovine. Podjetnik je ogorčen. Do zdaj je bil vajen, da je moral pri bankah moledovati za posojilo, zdaj pa mora še prosjačiti, da sme plačati račune.

Streznitev

In ob tem trenutek streznitve za finančnega ministra. Janez Šušteršič že mesece pribija, da za NLB ne bo porabil niti centa javnega denarja. Če je temu zares verjel, je bil najbrž edini v Sloveniji. A to še ni vse. Minister zdaj še slepomiši, ko pravi, da gre za reševanje NLB državni in ne javni denar. Gospod Šušteršič, prav vseeno je, iz katerega žepa oziroma s katerega računa bodo prispeli evri. To je denar davkoplačevalcev.

In še: minister naj ne slepi ne sebe ne davkoplačevalcev. Tega denarja ne bomo nikoli dobili nazaj. NLB je luknja brez dna. NLB je slovenska Grčija. Šušteršič s svojim izmotavanjem spominja na predhodnika Križaniča, ki nas je prepričeval, da je bil denar, posojen Atenam, dobro naložen.

Če hoče Šušteršič stopiti na prste sivi ekonomiji in pranju denarja, naj uporabi druge mehanizme, na primer Durs in pristojni urad, in ne uradnic na okencih državnih bank. Banke v državni lasti še zdaleč niso v položaju, da bi Slovence spraševale, od kod jim denar. Nasprotno – Slovenci bi morali državne bankirje nenehoma zasliševati, kam so naložili njihove prihranke.