Foto: Anže Petkovšek Tadej Slana Otroku, staremu malo več kot eno leto, bi že lahko dal piti vodo iz pipe, kakršno imajo v Žižkih in Trnju. Ima pač preveč nitratov, ki v telesu povzročijo obliko, ki ni sposobna prenašati kisika, in preveč nekoliko spremenjenega, a še vedno strupenega herbicida, a menda njegovo telo to že lahko prenese in naj mu ne bi škodovalo. Niti slučajno mu ne bi dal piti te vode! Pa ne zato, ker ne bi zaupal ocenam inštituta za javno zdravje, ampak ker mi nihče ne more zagotoviti, da je v danem trenutku ta voda povsem zdrava. "V principu", "načeloma" in "naj bi" me ne prepričajo, ko gre za zdravje. In očitno nisem med redkimi, ki tako razmišljajo, saj so v trgovinah police polne neštetih znamk povsem navadnih vod. Ampak zakaj bi moral kupovati, ko pa naj bi mi kot človeku zdrava pitna voda pripadala? Problem je v tem, da imamo ljudje, ki gledamo na svoje zdravje, in družba, ki gleda na ljudi, drugačne predstave o tem, kaj pomeni pitna voda. Resda nisem strokovnjak za to področje, a zame voda, ki je občasno fekalno onesnažena ali malenkost strupena, ni pitna. Tudi če v njej ni dovolj svinjarije, da bi ji v Sloveniji rekli oporečna.

Rešitev. Rekel bi, da je stanje takšno, ker je iz Ljubljane gledano to za Pomurce pač dovolj dobro. A tako ni samo na severovzhodu, ampak morda še veliko huje na Dolenjskem in drugod, kjer so že pravi strokovnjaki v prekuhavanju. Za prve se, morda res po zaslugi ministrovega izvora, v kratkem vendarle obeta rešitev. Do takrat pa bodo morali tisti, ki vodi iz pipe ne zaupajo, ponjo hoditi v trgovino.