Vladimir Prebilič izpostavlja, da prinaša kandidaturo, neobremenjeno s škandali in političnimi ter kapitalskimi povezavami. Priznava, da to predstavlja šibkost v času kampanje, za katero je porabil manj kot 50 tisoč evrov. ''Z viri je potrebno ravnati preudarno in transparentno. Enako velja v politiki. Ljudje pogrešajo transparenten princip. To jaz omogočam,'' razloži župan Kočevja, ki se v svoji kampanji osredotoča predvsem na mlade, trajnost in decentralizacijo države. Pri tem mu pomagajo bogate izkušnje na lokalni ravni, kjer je v svojih treh mandatih uspešno zagnal več inovativnih projektov.

Srečava se v sončnem popoldnevu v ljubljanskem parku Tivoli. Pred sabo ima še en intervju, kmalu pa sledijo nadaljnja soočenja. ''Čas kampanje je zelo pester. Zvečer se vračam v Kočevje, kjer imam zadnjo občinsko sejo,'' pove profesor iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki v predsedniški tekmi stavi na podporo ljudi in več kot 40 županj in županov Slovenije.

Zakaj ste se odločili za kandidaturo za funkcijo predsednika države, ki je več ali manj protokolarna?

Globoko sem prepričan, da je prišel čas, ko potrebujemo predsednika z drugačnim pogledom oziroma z druge strani, brez povezav s političnimi strankami. Te so namreč v vsem času samostojnosti Slovenije kljub velikim besedam naredile precej manj od obljubljenega. Verjamem, da se lahko družbeni konsenz in povezovanje dosežeta samo z nadstrankarskim pristopom. Ponudba tokratnih predsedniških kandidatov je dovolj povezana s strankarsko in ideološko pripadnostjo. Sam teh težav nimam in v tem kontekstu želim volivcem ponuditi alternativo. Dvanajst let sem delal v okolju, kjer smo se začeli pogovarjati mimo ''kulturnega boja,'' in se osredotočili na vsebino. To je bila edina pot, ki nas je lahko potegnila iz slabše razvitosti občine. Tovrsten način dela želim sedaj prenesti na državni nivo.

V državni politiki sicer niste neznanka, saj ste v letih 2006 do 2008 svetovali takratnemu predsedniku stranke SD Borutu Pahorju na področju notranjih zadev. Ali ste pri odločitvi za kandidaturo iskali podporo SD ali kakšne druge stranke? Stranka SD je naposled podprla kandidaturo Milana Brgleza. Kako komentirate to potezo?

Iz stranke SD sem izstopil pred trinajstimi leti, ker sem pogrešal demokratičnost pri njenem vodenju. Podpore pri SD nisem iskal. Edini pogovor z njimi sem opravil po vložitvi svoje kandidature, podprte s strani volivcev, in ne pred njo.

SD je nato podprla svojega člana Milana Brgleza. V tem kontekstu ocenjujem, da vladna stran po umiku kandidature Marte Kos ponovno ponuja kandidata, ki doprinaša h krepitvi centrov moči. Vlada ima možnost, da posredno v svojem miljeju obvladuje funkcijo predsednika vlade, predsednika državnega zbora in predsednika republike, za kar menim, da v kontekstu varovanja demokracije ni dobro.

Tudi podpore drugih strank nisem iskal. Pogovarjal sem se zgolj z izvenparlamentarno stranko Vesna, s katero delimo stališča glede trajnosti in zelenega prehoda, področji, ki bi morali prednostno predstavljati vsebino pogovorov v državi.

Kaj konkretno bi predlagali v tej smeri? V svojem programu pišete o vzpostavitvi funkcije podnebnega svetovalca.

Predsednik republike mora biti tisti, ki vlado jasno in glasno opozarja na storjene napake oziroma to stori še pred korakom v napačno smer.

Kot primer lahko izpostavim projekt TEŠ6, kjer so koruptivnost in številne druge nepravilnosti jasne, a politiki o tem molčijo. Zdaj se nahajamo na podobni točki, saj se pogovarjamo o večmilijardnem projektu izgradnje drugega bloka nuklearne elektrarne v Krškem, NEK2. Ali se zavedamo uvozne odvisnosti in posledično ranljivosti? Urana namreč nimamo, imamo pa možnosti za izkoriščanje sončne in vetrne energije ter biomase. V Kočevju smo se problema v energetiki uspešno lotili. Iz ogrevanja smo izključili vso nafto, ogrevamo se na daljinsko ogrevanje, na biomaso. Prihranili smo denar in postali samozadostni. Cene energije se tako v tem času niso dvignile. Na ta način je potrebno razmišljati tudi na državni ravni in ravno tu vidim vlogo predsednika republike – da spregovori. Četudi je to v nasprotju z interesi energetskih lobijev.

Torej projekta izgradnje NEK2 ne podpirate?

Ta trenutek ne. Potrebno je izkoristiti domače vire. Vlaganje v izgradnjo električnega omrežja in druge rešitve so bistveno cenejše in hitrejše kot izgradnja bloka nuklearne elektrarne.

Foto: Anže Petkovšek Vladimir Prebilič Vrniva se k opravljanju nalog predsednika republike. V dosedanjih soočenjih ste večkrat poudarili, da gre za funkcijo, ki bi morala nositi politično in moralno avtoriteto. Imate s tem v mislih širjenje pristojnosti?

Ne pričakujem in ne želim, da bi se pristojnosti predsednika republike spreminjale danes, saj gre za dolgotrajen proces. Ljudje imajo zadržke, politični konsenz je težko doseči. Gre torej za strateški premislek, a sam po sebi ni bistven. Bistveno je, kaj lahko storim danes. Predsednik je moralna avtoriteta, ker je neposredno izvoljen in predstavlja obraz družbe. Pričakujem torej, da funkcijo zasede neobremenjena oseba, ki deluje transparentno in jasno.

Politična avtoriteta je vezana na drznost predsednika. Zakon še dovoljuje nekatere akcije, ki so sicer mejne.

Katere konkretno?

Sklic izredne seje državnega zbora. Nihče izmed predsednikov republike ni izkoristil te možnosti, pa bi denimo že lahko bila sklicana na podlagi podnebne politike, kjer bi morali vztrajati na definiranju želenih ciljev. Na Nacionalni energetski in podnebni načrt smo s strani Evropske Komisije dobili več pripomb, kot jih obsega sam dokument. Vmes sta se izgubili dve leti. Popravili nismo ničesar.

Dotaknila sva se že okoljskih prioritet, ki jih poudarjate v vaši kampanji. Katera so še druga prednostna področja?

Mladi. Mladi niso slišani in morali bi jim dati možnost odločanja. Verjamem, da so toliko odgovorni, da bi morali imeti volilno pravico pri 16 letih, kot jo na primer že imajo v Avstriji in Nemčiji. Ta rešitev je obenem dobrodošla tudi z vidika demografske uravnoteženosti družbe. Vse politične elite so proti mojemu predlogu, saj naj bi mladi bili neinformirani, neizobraženi, neodgovorni, vodljivi in apatični. Vse to lahko z argumenti zavrnem. Če je kdo informiran, so to ravno oni. Današnji šestnajstletniki imajo zaradi formalnih in neformalnih izobraževanj ogromno znanja in informacij, kar vidim tudi pri svojih dveh najstniških hčerah.

Razočaran sem, da o znižanju starostne meje za pridobitev volilne pravice v Sloveniji ne razmišljamo. Kot predsednik bom ta predlog prednostno dal na mizo in vztrajal pri razpravi.

Potrebno je tudi prevetriti stanovanjsko politiko. Očitno v vseh teh letih nismo bili sposobni narediti preboja, posledice pa nosijo ravno mlajše generacije. Prav tako so potrebni premisleki glede lažjega prehoda mladih na trg dela. Imamo pomanjkljiv sistem štipendijskih shem in problem prekarnosti, s čimer se sicer sramežljivo spopadamo, a obstaja tudi problem majhnih možnosti opravljanja praks in pripravništev, sploh v državnih podjetjih. Ponovno kot primer dobre prakse izpostavljam občino Kočevje, kjer so mladim na voljo številna pripravništva in prakse.

Gre za stvari, ki so hitro rešljive in poceni. Ne gre za milijone evrov, temveč za dobro voljo.

Med svojimi prioritetami omenjate tudi decentralizacijo.

Bolj kot se oddaljujemo od centrov vodenja upravljanja moči, hitreje se prebivalstvo stara. Ko se mlajši preseljujejo v centre, se poslabša dostopnost do mreže osnovnih storitev in infrastrukture oziroma sama kvaliteta življenja. Da se nekaj finančno ne izplača, ne sme biti argument. Država ni zato, ''da se splača,'' temveč da omogoča enake možnosti, ne glede na kraj bivanja. Navsezadnje je izkušnja epidemije pokazala, da je veliko delovnih mest možno preseliti drugam.

Problem je paradigma. Smo ujetniki določenemu razmišljanju in ne damo možnost drugemu načinu. Slovenija je tako majhna država, da ne potrebujemo države dveh hitrosti.

Omenjena področja so del tako imenovane nove družbene pogodbe, kot je zapisano v vašem programu. O podobnem terminu - novem družbenem dogovoru - smo pred aprilskimi volitvami in v času nastopa Golobove vlade že slišali. Se vaše dojemanje tega termina sklada z Golobovim?

Veliko parametrov je zelo podobnih. A Golobov termin je sedaj star že skoraj pol leta. Moje vprašanje je – kaj od omenjenega smo že naredili?

Kako ocenjujete delo Golobove vlade?

Ta trenutek opravlja delo gasilske brigade. Ko se nekje pojavi problem, ga pogasijo. Malo tu, malo tam. Izdajamo bone in vavčerje, reguliramo ceno energentov in tako naprej, a to ni bistveno oziroma strateško premišljeno. Vprašanje je, zakaj potrebujemo toliko energije in ali ni mogoče vpeljati alternativo trenutnemu načinu življenja. Umetno vzdrževanje nizkih cen energije iz fosilnih virov je hranjenje dolgoročno nevzdržnega stanja. Potrebno je zamenjati usmeritev naše poti. S trenutnim mišljenjem bomo ostali energetsko odvisna družba.

Prav tako nikoli nismo načeli vprašanja prehranske samozadostnosti. Proizvedemo veliko hrane, a se ta ne znajde naših policah, saj uvažamo cenejšo od drugod.

Nova družbena pogodba torej pomeni, da bomo vsi morali stopiti korak nazaj, četudi ne bo najlažje.

Foto: Anže Petkovšek Vladimir Prebilič Ali bi se udeleževali športnih prireditev?

Da.

Verskih?

Prav tako.

Kako komentirate predlog direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije, v skladu s katerim bi javni servis prenašal več bogoslužja?

Mislim, da to ni potrebno. Religija je sestavni del človekovega življenja in prav je, da se ponudi možnost udejstvovanja posameznikov znotraj te paradigme v regularnem obsegu. Pretiravanje je po drugi strani nepotrebno. Verniki hodijo k maši v cerkev, ne pred televizijo.

Bi kot predsednik države zavzeli jasno stališče spričo nedavnega dogajanja ob spremembah družinskega zakonika, ko se je del političnih strank in družbe kritično odzval na določbo, ki istospolnim partnerjem v partnerski zvezi omogoča, da skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca?

Ta razprava je popolnoma nepotrebna. Smo družba 21. stoletja, kjer je možno vključevati, ne izključevati. Poleg tega je temu v pravnem smislu pritrdilo tudi ustavno sodišče. Nadalje mislim, da je najpomembnejša dobrobit otroka. Istospolni pari niso v ničemer drugačni od drugih parov. Potrebna je ljubezen. Obenem so postopki posvojitev tako rigorozni - in pravilno, da je temu tako, - da je ob koncu postopka zagotovljena maksimalno dobra skrb za otroka.

Delite podobna liberalna stališča tudi glede pravice do splava? Gre namreč za že pridobljene pravice, o katerih se ponovno pogovarjamo.

Gre za civilizacijsko normo in pridobitev. Razprava o omejevanju pravice svobode odločanja ženskam v naši družbi sodi v nek drug prostor in čas. Globoko sem prepričan, da je splav razumljen kot izhod v sili. Ženskam odvzeti to možnost se mi zdi nepredstavljivo.

Ali Slovenija potrebuje predsedniško rezidenco?

Ne. Predsednik lahko s svojimi pooblastili in varovanjem opravlja svoje naloge popolnoma učinkovito.

Morda bi bilo v prihodnosti skozi prizmo varovanja vredno razmisliti, če bi bilo mogoče delo organizirati tako, da bi bilo vse na enem mestu, vendar je v tem trenutku potrebno dati prednost drugim prioritetam.

Funkcija predsednika republike nosi pristojnosti tudi na področju zunanje politike. Ste strokovnjak na področju varnosti. Kako ocenjujete pristop Evropske unije k reševanju krize v Ukrajini?  

Evropska Unija v svojem ravnanju ni najbolj iskrena, a vrnimo se korak nazaj. Z glavnima protagonistkama Francijo in Nemčijo je bila varuh podpisanega dogovora iz Minska z leta 2015, ki je v osnovi določal, da se Ukrajina teritorialno ne spreminja in da se ruski manjšini znotraj regij Doneck in Lugansk zagotovi določena stopnja avtonomije. Žal je EU zgolj opazovala, da se skozi leta dogovor ni izvajal. To je doprineslo zaostritvi odnosov med Ukrajino in Rusijo. Za to fazo torej mislim, da bi lahko EU ukrajinskega predsednika Zelenskega večkrat pozvala k izvajanju dogovora.

Vojna je nedopusten akt v reševanju medsebojnih državnih sporov. Je nesprejemljivo dejanje. Rusko agresijo obsojam. Gre za zločin.

Že tekom vojne se moramo vprašati, kaj sledi. Kot eno možnost vidim vzdrževanje vojnega stanja, pri čemer se praviloma vojna zgolj poglobi. Dokler je ena ali druga stran prepričana, da lahko zmaga, bo investirala v vojno. In ravno to se dogaja sedaj. Pomislimo na mobilizacijo v Rusiji in Putinovo razmišljanje o uporabi taktičnega nuklearnega orožja. Vojna hrani sama sebe in se zaostruje. Če se bo vojna na ta način še dolgo nadaljevala, bo Ukrajina porušena.

Reševanje bi moralo biti v smeri iskanja dialoga. Začeti bi morali s predlogom za premirje, četudi za 48 ur, in poiskati najnižji možni skupni imenovalec obeh strani, ki vedno obstaja, a ga je potrebno poiskati. V tej smeri bi morale potekati aktivnosti Evropske unije in tudi Slovenije.

Kako torej ocenjujete namero zaostrovanja sankcij proti Rusiji in pošiljanje orožja na fronto?

Sankcije so vojna z drugimi sredstvi. Tako jo tudi dojema ruska stran. Teroristični napad na Krimski most je dobil povračilni ukrep v obliki napadov na številna ukrajinska mesta, ponovno tudi na Kijev. Enako velja za pošiljanje orožja.

Potrebno je poiskati možnost začetka pogovorov. Seveda bodo ti zelo omejeni, tudi vsebinsko, a so prava pot. Vzdrževanje vojnega stanja pač nikomur ne prinaša nič dobrega.

Menite, da lahko Ukrajina ohrani ozemeljsko celovitost?

Ne strinjam se, da bi Rusiji dopustili okupacijo zasedenih ozemelj. Mislim celo, da bi se bila Rusija pripravljena o tem resno pogovarjati. Seveda bo imela svoja pričakovanja, a obstaja možnost. Danes pogovorom ne dajemo priložnosti. Poudarjam, vojna ni prava pot.

Je Ukrajina lahko oziroma bi morala biti v Natu?

Ne. Pogovori v smeri vključitve Ukrajine v Nato je bila tista točka, okrog katere se je zgodila agresija, saj so jo Rusi razumeli kot provokacijo. Ukrajino bi bilo bolj smiselno povabiti v članstvo Evropske Unije. Državi manjkajo gospodarski razvoj, decentralizacija, uvesti bi morali spoštovanje demokratičnih norm, izkoreniniti korupcijo in klientelizem, in tu bi morali začeti. Vojna v Ukrajini bo prestavila te spremembe v nedoločno prihodnost. O trajnosti in drugih prioritetah se zaradi vojne ne bomo pogovarjali še nekaj časa. Politiki bi morali znati najti most tudi tam, kjer ga ni. Hujskati k vojni zna namreč vsak.

Bi kot predsednik republike vztrajali, da se slovenski izdatki za Nato dvignejo na priporočena 2 odstotka bruto družbenega proizvoda?

Ne. Preden se začnemo pogovarjati o izdatkih, bi se morali pogovoriti, kakšne obrambne sile želimo imeti. Zastavili smo si, da bomo dosegli zmogljivost 10.000 vojakov in ustanovili srednjo bojno bataljonsko skupino. Revidirati moramo cilje, ki jih ne moremo doseči, in z njimi seznaniti zaveznike v Natu. Potem se bodo z njihove strani spremenila tudi pričakovanja do nas samih. Potrebujemo torej revidirati področje oborožitve, tehnike, obsega oboroževanja, nakupov in naše zaveze.

Po oceni predsednika republike Boruta Pahorja je bil preklic pogodbe o nakupu osemkolesnikov boxer tvegana odločitev z varnostnega, političnega in finančnega vidika, za katero vlada ne ponuja prepričljive alternative. Kakšno je vaše stališče?

Posel ni bil izveden povsem transparentno in racionalno. Pravilno je, da se v takih pogojih pogodba anulira, a sama odpoved ne rešuje temeljnega vprašanja glede slovenske vojske. Tudi obrambni minister Marjan Šarec je dejal, da bomo vzpostavili srednjo bojno bataljonsko enoto, kar pomeni, da bomo namesto boxerjev potrebovali nek drug, podoben oborožilni sistem, ki ga bo še vedno potrebno kupiti. Vojakom je namreč potrebno zagotoviti varnost pri opravljanju nalog, na katere jih pošlje država. Drug oborožilni sistem ne bo bistveno cenejši, sploh v luči današnjih geopolitičnih razmerah. Potrebno je torej najti drugo nišo, kjer bi zadostili pričakovanjem zavezništva.

Se torej strinjate z ocenami, da je slovenska vojska podhranjena?

Da, že dolgo je tako. Proračun se je v času prejšnje gospodarske krize razpolovil, najvišjo ceno je plačal obrambni sistem. Ne rečem, da je to prav ali narobe, a seveda se to pozna na kondiciji sistema oziroma na opremi, nakupih, kot tudi izgubljanju ugleda. Vojaki po nepotrebnem dobivajo občutek izpostavljenosti. Oni skrbijo za našo varnost in odreči jim pravico do opreme ni pravilni pristop. Slovenska vojska je potrebna. Vse, ki mislijo, da ni, sprašujem – poznate učinkovito alternativo?

Imate še kakšne druge politične ambicije?

Ne. Če bom še kaj doživel ali ne, je povezano s predsedniškimi volitvami. Zaradi vsebin, ki jih predstavljam in jih bom potiskal v ospredje, si želim, da bi mi uspelo in da bom lahko pričel z uresničevanjem dobro zastavljenega programa.

Mnogo vprašanj, ki so v Sloveniji doslej ostajale na ravni praznih obljub, sem uspešno rešil na lokalni ravni, tudi v zvezi s trajnostjo, ki predstavlja prihodnost. Potrebno je vlagati v mlade, ki so prav tako naša prihodnost. Mnogo stvari, ki jih govorim, že počnem, in to si obetam tudi v nadaljnje.