Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan V zadnjih letih slišimo veliko o tem, kako dolgo mladi ostajajo pri starših. Ker se je o pojavu začelo govoriti v času gospodarske krize, je bil enak mehanizem, ki je nekoč napajal stereotipe o razvajenih maminih sinčkih iz Italije, postavljen v kontekst družbenega položaja mladih. Nihče, niti vlada, ne more več mižati pred dejstvom, da so iz tranzicije mladi izšli kot veliki poraženci - prekerni, brez perspektive, v nemogočih življenjskih razmerah. Dejstvo, da ta pojav ni nov, ampak se je začel že precej pred vsesplošnim kriznim razsulom, je še en dokaz, da mladi problem niso postali v zadnjih petih letih, temveč so oropani prihodnosti že precej dlje. A čeprav na abstraktni ravni ljudje praviloma sprejemajo argument, da je življenje pod domačo streho posledica težkega ekonomskega položaja, se jih vseeno prevečkrat poskuša prepričati, da je družbena situacija, v katero so zašli, njihov lasten problem, do katerega ne bi prišlo, če bi se le bolje znašli. Pri tem se pozablja, da je prav bivanje pri starših ena izmed takšnih rešitev, saj tovrstne mreže za marsikoga predstavljajo edini način preživetja. 

Izziv

V zadnjem času se veliko sredstev namenja zaposlovanju mladih. Vprašanje stanovanjske problematike pa ostaja, skupaj z nepremičninskimi špekulacijami in ekstremnimi najemninami. Šele resno ukvarjanje s tem pa bo pokazalo, ali vlada misli resno ali pa sprejema le kratkoročne politike, ki bodo zmanjšale statistiko brezposelnih le do naslednjih volitev.

Preberite članek: Mladi prej iz hotela mama