Potreboval sem nekaj dni, da sem prebolel zadnja dva poraza naše nogometne reprezentance. Pa ne zato, ker bi bil razočaran zaradi teh dotičnih tekem, ampak zato, ker sta spadali v kvalifikacijski cikel, v katerem so najprej dvignili nacijo, nato pa jo trdo spustili na tla. Vmes se je seveda zgodila še odbojka, pa Roglič, skratka kar nekaj športno povezovalnih elementov na kupu, ki morda malenkost izboljšajo splošno sliko bivanja v skupnosti na tej strani Alp. Kakor pač za koga. 

Neizpodbitno dejstvo je, da nas šport bolj povezuje kot karkoli drugega. Še akcija za Krisa je bila športno obarvana in roko na srce, tudi zato tako uspešna. Ko je evforije konec, se postavi nekaj vprašanj koliko država sploh namenja za šport, zakaj občine subvencionirajo rekreacije amaterjev s pivskimi trebuhi, namesto da bi se denar porabljal za mlade talente in tako naprej. Vsi bi si želeli, da se to kar nadaljuje, evforija od poletne do zimske sezone, od prvenstva do prvenstva. Vmes pa še malce retrospektiv in ponovitev, v stilu naše nacionalne televizije. Vse subjektivne težave iz realnega življenja bi tako dobile neko splošno, objektivno utež. 

Komentar Odbojkarji so carji, a nekaj je vseeno narobe

Ne čudim se, da želi politika to izkoristiti ali za promocijo ali za to, da izgine iz radarja pomembnih dejavnikov v vsakdanjiku slehernika. Kot sodnik, ki ga na tekmi ne opaziš veliko. Ne glede na to ali ima pri vsem skupaj kakšne zasluge ali tudi na tem področju, kot praktično na vseh v državi, stvari tečejo po neki inerciji. Vendar pa sem mnenja, da bi lahko politika naredila več vsaj za iluzijo, da sliko države, ki jo predstavljajo oni in ne mi, potrebujemo bolj kot ona nas. Če smo leta 91 politično izbrali državne simbole, leta 2001 in pet let kasneje ponovno iskali politično grafično podobo države (našli pa lep slovenski slogan I feel Slovenia), bi bil morda zdaj čas, da se združimo vsaj pod enotnimi dresi slovenskih reprezentanc. 

Več komentarjev smo slišali v preteklosti, da sta naš grb in zastava bolj primerna za kolesarsko društvo kot za državo, zato zdaj pač posvojimo ta sarkazem. Še posebej ob takšnih kolesarskih rezultatih. 

Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Sploh ni pomembno, da je grb heraldično sporen in da je zastava preveč podobna drugim zastavam, na to, kar imamo, smo že preveč čustveno navezani, da bi simbole spreminjali. Čeprav podoba Triglava v heraldiki predstavlja morje, je prav ta napaka edino kar povezuje reprezentančne drese s slovenskimi simboli. Z barvami smo šli pa v zeleno, pa v svetlo modro, pa v kombinacijo obeh, v belo, zeleno-modro... Odbojkarska zveza je šla po svoje, zelena iz košarkarskega dresa izginja, kolesarji so zeleni, nogometaši beli ali svetlo modri, biatlonci imajo rdeče, petrolove kape, vsaka veja znotraj smučarske zveze je praktično drugačna, plezalci nimajo nič slovenskega, prav tako ne motokrosisti…

Pa ne gre samo za drese. Država bi morala vsako leto nameniti vsaj nekaj denarja, da bi to, enotno rešitev nato nekdo spravil na police trgovcev v vseh oblikah. Na čevlje, majice, spodnje hlačke, nogavice, kolesa… Angleži svojega union jacka izvažajo že desetletja, mi svojih simbolov ne znamo prodati niti samim sebi. Niti takrat ne, ko je evforija na višku. Kape, zastave in druge navijaške pripomočke moraš iskati z lučjo po dnevu, namesto, da bi ti jih prodajalci, ko reprezentanca igra v finalu prvenstva, metali v glavo. Ne z domovinsko vzgojo ali drugimi napol nacionalističnimi prijemi, z navadnim marketinškim trikom bi lahko poiskali svojo državno identiteto in utrdili vse tisto, kar sicer lahko izbruhne v povsem napačno smer. Ta je v tem primeru desna, če nisem bil dovolj jasen. 

Ampak vendarle, če nas kdorkoli želi združiti s takšnim ali drugačnim ciljem (smerjo), naj nas vsaj kot navijače pobarva z enako barvo. Ni važno, kakšni smo pod kožo.