Kaj imata skupnega pokojninska reforma in izjemno hitro odhajanje policistov iz enot za preiskavo gospodarskega kriminala? Zelo veliko. Poglejmo, zakaj.

Pokojninska reforma zahteva zaupanje državljanov. Volivci moramo verjeti, da z reformo prihranjeni denar ne bo končal v krempljih pohlepnih tajkunov oziroma ga ne bodo zapravili diletantski biznismeni.

Povedano drugače: pripravljeni smo se odrekati socialnim ugodnostim, če imamo razumno zagotovilo, da se ne bo pojavil neki novi šrot in mimogrede zafrčkal prihranjeni denar.

Nezaželeni. Med tistimi, ki lahko ustvarijo takšno razumno zagotovilo, je kakovostna policija. Natančneje: učinkovite enote za pregon gospodarskega kriminala. Poleg Nacionalnega preiskovalnega urada so pomembni tudi gospodarski kriminalisti na policijskih upravah.

Stanje v teh enotah pa ni rožnato. Sposobni kriminalisti odhajajo hitreje kot spomladanski sneg. Za njihov obstanek niso izpolnjeni osnovni pogoji. Niti Kresalova niti pred njo Mate in drugi notranji ministri se niso zelo trudili za vrhunsko gospodarsko kriminalistiko.

Kot da smo še vedno v privatizacijskih devetdesetih letih, ko so bili vrhunski kriminalisti nezaželeni, ker bi lahko ustavili lastninske lumparije. Zakaj niso zaželeni danes, ni jasno.

Proti pokojninski reformi bom glasoval tudi zato, ker je velika nevarnost, da bo moje prihranke zapravil neki novi šrot.