Skorajda plebiscitarni rezultat referenduma o malem delu, čeprav je bilo padec zakona predvidevati, ni presenetil le mene, ampak celo predlagatelje.

Temu je botrovalo nekaj dejavnikov. Prvi je neugodna gospodarska klima. Čas je pač tak, da je zakon, ki (po sindikalni in študentski interpretaciji, da ne bo pomote) krči socialne pravice, obsojen na propad. Drugi je politična kriza v državi (ki jo delno pogojuje prav gospodarska klima), pri kateri je vsak referendum priložnost za nezaupnico vladi. Vlada tako lahko rezultat včerajšnjega referenduma vzame kot nesporni indikator za prihajajočo pokojninsko reformo, sindikati pa, da je pakt s študenti dobra formula. Tretji dejavnik je kampanja. Vladne oglase je bilo treba najprej razumeti, in se jim nato morda pustiti prepričati. Oglasi nasprotnikov so govorili sami zase. Mračnjaški oglas, nekaj zastrašujočih alinej o krčenju socialnih pravic in beseda proti.

Dvomim. Sindikati, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Študentska organizacija Slovenije (Šos) so bili včeraj glasni: reforma študentskega dela je potrebna. Šos bi enotno evidenco vpisa (za katero “ne vedo, kje na ministrstvu jo skrivajo”), gibanje bi ukinilo študentske servise, sindikati bi zaposlitve za mlade in enakopraven dialog z vlado. Toda vse to, pravijo, bo morala narediti vlada. Prepričanje v nujnost reforme je že padlo na raven pred začetkom zgodbe o malem delu. Morda tudi zato, ker je Šosovo največje zmagoslavje, da 15-milijonska vreča (za zdaj) ostaja polna.