Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Ko imamo opravek z zasebnim kapitalom, si ne moremo domišljati, da ima ta kakršenkoli drug interes kot maksimiziranje svojega dobička. Ne zanima ga, da v Beli krajini vlada več kot 15-odstotna brezposelnost. In da država ljudem v manj razvitih območjih že desetletja obljublja gradnjo tretje razvojne osi, za katero prebivalci verjamejo, da bo izboljšala njihov standard. Po teh cestah se bo na dan vozilo okoli 6.000 avtomobilov, v najboljšem primeru morda okoli deset tisoč. Da bi se gradnja izplačala, bi jih moralo biti vsaj 25 tisoč. V Sloveniji tak pretok obstaja le na ljubljanskem obroču in poleti proti obali. Jasno je torej, da noben koncesionar teh cest ne bo gradil zaradi svojega altruizma, ampak le, če mu država nekaj ponudi v zameno.


Dilema. Vladni politiki se morajo zato odločiti: bodo avtocestno omrežje, ki so ga v človeka nevrednih razmerah gradili migrantski delavci, njegova gradnja pa je desetletja polnila žepe tajkunom, oddali in za to zasebnemu kapitalu dodatno plačali iz proračuna ter potezo opravičevali z gradnjo novih osi ali pa prebivalcem nerazvitih regij končno priznali, da avtoceste ne bodo imeli. S tem bi priznali tudi, da nimajo idej za izboljšanje njihovih težav. A politiki si tega pač ne upajo.