Foto: Dare Čekeliš primorska 11.10.2008, koper, suzana kos, foto: dare cekelis Pred dnevi sem bila povabljena na sodišče kot priča v neki kazenski zadevi, povezani s pisanjem novinarskega kolega v drugem časopisu. Ni mi znano, kdo je pravzaprav presodil, da bi me veljalo zaslišati; a komentar medijskega kolega po mojem “nastopu” je bil: “Pa saj sploh niso vedeli, zakaj si tam in kaj bi te pravzaprav vprašali – ne odvetnika, ne sodnik in ne tožilec.”

Na obravnavi so bili navzoči dva odvetnika, sodnik, zapisnikarica in tožilec, nastali so stroški, izkupička pa po moji laični presoji ni bilo prav nobenega. In če takole v prazno tečejo tudi druge obravnave, se s časom in denarjem hudo razmetava.

Ni pojasnil

Evropska komisija sicer ugotavlja, da Slovenija na področju pravosodja ne kaže bistvenih sprememb iz prejšnjega pregleda; nasprotno pa ocenjujejo na vrhovnem sodišču: razmere se izboljšujejo in zaostankov je manj. Nikjer pa nisem zasledila pojasnila, zakaj imamo pri nas v primerjavi z drugimi državami Evropske unije največ sodnikov na 100.000 prebivalcev in zakaj potrebujejo za razsodbo precej več časa kot njihovi kolegi v tujini.

Na vrhovnem sodišču so, ko so pojasnjevali vzroke za hudo finančno krizo, v kateri so se znašla slovenska sodišča, priznali: sodstvo v Sloveniji je BILO neučinkovito, za kar je kriva predvsem nepremišljena reforma sodstva leta 1994. Hm, ali ni od tedaj preteklo že 20 let?! Več kot dovolj časa torej, da se njene posledice odpravijo. No, na srečo zmorejo vsaj toliko realnosti, da hkrati ugotavljajo: možnosti za izboljšanje še vedno so.