Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) V teh dneh je top tema domala vseh klepetov ob kavi – Rado Pezdir in njegovo razkritje o "parazitih s kufri". Pohvalno. Dregnil je v menda ustaljene sisteme, kako se določene interesne skupine z denarjem poskušajo prisesati na določene uslužbence in usmerjati pisanje zakonov ter uredb in drugih pravil. A zgodbe ne slišimo prvič in borec proti korupciji Klemenčič je že pred meseci napovedoval, da bo predlagal, da bi se moralo za vsak zakon točno vedeti, kdo vse ga je pripravljal. Pa za zdaj od velikih obljub nismo prišli prav daleč.

Enako kalna je verjetno tudi slika, kako se ravna z državnimi nepremičninami, nakupi stavb, denarjem za vzdrževanje, zemljišči. Nihče v državi ne gleda, kaj vse imajo ministrstva, kaj oddajajo, kaj je prazno, zakaj se nekaj izplača obnavljati, kakšne pogodbe se sklepajo za najem ter zakaj neka nepremičnina propada in propada, proda pa se (še) ne. Ministrstva, uradi, enote zavoda za zaposlovanje in centri za socialno delo pa se brez težav iz državnih prostorov selijo k zasebnikom.

Dva primera. Da so tovrstni milijonski posli lahko posli med prijatelji, smo lani že videli pri najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad. Zanimivo je tudi, da je država večino najemniških in lizinških pogodb sklenila pri Hypo Leasingu. Vodilne prav te hiše pa je februarja lani po bliskoviti akciji iz centrale v Avstriji zaradi domnevne korupcije odneslo z vrha družbe. Preiskave, ali so bili tudi pri pridobivanju poslov z državo kdaj na delu "kufri", pa vseeno ni bilo.