Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Ko se je začelo resno govoriti o popisu nepremičnin ter posledično o davku na nepremičnine in drugih posledicah popisa, so na eni od slovenskih televizij novinarji pripravili prispevek. Obiskali so par, star od 45 do 50 let, ki je živel sam v hiši na slovenskem podeželju. Tipična dvokapnica iz sedemdesetih z desetinami in desetinami kvadratnih metrov in njena okolica sta bili urejeni do popolnosti. Lastnika, oba brez službe, pa sta razlagala, da se ji ne bi nikoli odrekla, tudi če bi zato dobila nižje socialne prejemke in imela s tem manj denarja za preživetje.

Navezanost. Kljub zanimanju za nepremičnine še vedno ne razumem, od kod Slovencem ta skrajna navezanost na lastništvo ene in edine nepremičnine s preveč kvadratnimi metri in brez prave funkcionalnosti. Ne le enkrat sem slišala zgodbo o tem, kako se mladi z družino stiskajo v najeti garsonjeri, njihovi starši pa pričakujejo, da jim bodo zaradi nizke pokojnine pomagali pri vzdrževanju hiše ali večsobnega stanovanja. Ko bi se v tujini že zdavnaj preselili v življenjski situaciji primernejše stanovanje, naj bo lastniško ali najeto, Slovenci vztrajamo ob kruhu in vodi ter plačujemo drage stroške slabo izoliranih in slabo vzdrževanih nepremičnin.

Nepremičnine so breme, česar bi se morali zavedati vsi, predvsem pa tisti, ki prejemajo socialne prejemke. Seveda ima vsak pravico do spodobne strehe nad glavo, vendar podpiram namero, da mora biti velikost te takrat, ko nekdo pričakuje finančno pomoč države, v sorazmerju s številom ljudi, ki v njej živijo.