“V naši družbi se je razširila nekakšna lažna solidarnost, skoraj vsak od nas pozna koga, ki ne dela povsem v skladu z zakoni. Sama vidim takšne zadeve skoraj vsak dan, pa večina od nas to le stoično spremlja in ne prijavi nikomur,” ugotavlja sogovornica iz sosednjega članka. Nemoralnost je postala očitno običajen del našega vsakdanjika.

Primer. Postojnski podjetnik Edvard Progar pravi, da je bil porok kar za okoli 16 milijonov bančnih posojil. Vse premoženje, ki ga je imel, je bilo v njegovem podjetju; to je šlo s skoraj 50 milijoni dolgov v stečaj že spomladi. Drugega imetja nima, ker ga je že pred časom prenesel na sorodnike in prijatelje. Pred dnevi je razglasil še osebni stečaj.

Osebni bankrot naj bi bil sicer instrument, s katerim da dolžnik na voljo svoje imetje in prihodnje prihodke, da bi poplačal svoje dolgove. Predlog zanj spremlja tudi prošnja za brezplačno pravno pomoč (vrhovno sodišče bi njeno izvajanje rado preneslo na institucije socialnega varstva), ki znaša dobra dva tisočaka in praviloma samo iz nje se poplača tudi stečajni upravitelj, ki postopek lahko vodi do pet let.

Po oceni prve dame zbornice stečajnih upraviteljev naj bi bilo kar 95 odstotkov vseh osebnih bankrotov malverzacija. Če to drži in če je osebni bankrot večinoma res le legalizacija goljufij posameznika, hkrati pa stečajni upravitelji pri njihovem vodenju ob odsotnosti omembe vredne finančne nagrade niso posebno prizadevni, smo priča še enemu primeru nedelovanja naše (pravne?) države.