Priznajmo si. Podkupljivost je del človekovega DNK. Starši sitnemu otroku kupijo najljubšo igračo, samo da bo dal mir. V gimnaziji bomo v hipu pripravljeni pozabiti na najljubšega sošolca, če bo to pogoj za druženje z največjim frajerjem na šoli. Lepa mlada dekleta bodo hitro pozabila na svoje mladostniške ideale, če se jim bo ponudila možnost, da se spečajo s premožnim moškim, ne glede na to, da ta ravno ne izpolnjuje njihovih romantičnih idealov. Moški v srednjih letih bo pripravljen zapraviti velike količine evrov za to, da "podkupi" mladenko, tako da ta postane njegova ljubica. 

Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Novopečeni odvetnik, ki je bil nekoč javni tožilec, bo v hipu pozabil na ideale, ki jih je gojil na starem delovnem mestu in na osnovi katerih je neumorno preganjal malopridneže, če se mu ponudi priložnost, da za trikrat večjo plačo odslej te malopridneže brani. Primerov človekove podkupljivosti je kolikor hočeš, razlika je v tem, da smo se zanjo naučili uporabljati bolj modne in prijazne izraze: ah, kje, jaz pa že nisem podkupljiv, sem samo bolj pragmatičen, racionalen, zrel …

Podkupljivost, ki (še) ni nezakonita, je tudi zelo privlačna. Večina "pogojno" podkupljivih ljudi se v resnici boji le sankcij, denimo zapora, lastni etični kriteriji tu igrajo bistveno manjšo vlogo. In nadvse zanimivo je opazovati, kako se človekov prag podkupljivosti hitro niža v sorazmerju z luksuznimi dobrinami, s katerimi mu želijo podkupovalci dokazati, da ima vsak, še tako etičen človek svojo lastno "podkupljivo" ceno. 

Ne vem, kako etična je bila nekdanja novinarka in donedavna podpredsednica Evropskega parlamenta Eva Kaili. Tisto, kar je gotovo, je to, da etičnost ni bila ravno najbolj izstopajoči del njenega značaja. Je pa očitno izstopala po redko videni predrznosti in tudi naivnosti, ki je kot kaže temeljila tudi na njenem seksi izgledu. Gospa je verjetno mislila, da bo s svojimi ženskimi čari gladko ovila okrog prsta vse, s katerimi je imela opravka pri svojih grdih rabotah, a se je očitno krepko zmotila.    

Z dokaj amaterskim korupcijskim škandalom, katerega osrednja figura je (za zdaj še) bila, je namreč problem korupcije prenesla na področje visoke evropske politike, za katero je značilno, da so jo polna usta zakonitosti, transparentnosti in varovanja javnega dobrega. To pa je bilo očitno vendarle preveč.  

A tisto, kar je zares zanimivo je to, koliko seksa, kaviarja, jaht, cvenka in podobnih pregrešnih dobrin je dovolj, da človek, ki ima izrazito nadpovprečno plačo in ugleden položaj, na to čez noč pozabi in se poda na pot nezakonitega pohlepa, ki se lahko konča tako z ležernim štetjem zvezd na terasi svoje vile na karibskem Curacau, lahko pa tudi v strogo zastraženem zaporu nekje v Evropi?

Vprašanje za milijon dolarjev.        

Odgovor je seveda relativen. Tako kot običajno, je to odvisno od vsakega posameznika. Našega nekdanjega evropskega poslanca Zorana Thalerja so pred dobrim desetletjem dobili s prsti v marmeladi, vredni 100.000 evrov, kar je "malo", upoštevajoč dejstvo, da evropski poslanci tako vsoto zakonito zaslužijo v dobrem letu dni. Nekateri imajo višje apetite, kot je bila to grška političarka, ki je bila domnevno celo članica kriminalne skupine, ki se je pod krinko različnih nevladnih organizacij serijsko ukvarjala s korupcijo. Kot kaže, so bili v igri milijoni evrov. Vsota, s katero se nekdo pusti kupiti, je torej lahko zelo različna.

Podkupljenci se med sabo razlikujejo tudi glede prefriganosti. Če nekoga ujamejo tako, da ga posnamejo med prepovedanim razgovorom v uradnih prostorih, gre nedvomno za zelo naivnega človeka. Še bolj naivno, celo smešno je, če nekoga ujamejo s staromodnimi kovčki, polnimi denarja, medtem ko jih poskuša skriti v hotelski sobi, kar se je pripetilo očetu Eve Kaili. Kot da bi svoj navdih dobil v kakšni italijanski kriminalki iz petdesetih let prejšnjega stoletja. 

Tisti bolj zviti pri podkupninah uporabljajo bistveno bolj prefinjene taktike. 

Kakšni pogovori v uradnih prostorih neki. Gotovina? Kje pa. Nakazilo večje vsote denarja na bančni račun? Amatersko. Mobiteli in računalniki? Kar pozabite. Bolj verjetno je, da bo bratranec od podkupljenčeve žene v več periodičnih manjših zneskih prejel nakazila, ki bodo temeljila na nekem "pravnem poslu" na svoj off shore bančni račun na Salomonovih otokih. Tako bo podkupljenca težko, celo nemogoče izslediti. 

Pri najhujši korupcijski aferi v zgodovini evropskega parlamenta si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali tudi o notranjih nagonih, ki vodijo številne podkupljence, da se, namesto da bi častno opravljali svojo (ne slabo plačano) funkcijo v javno dobro, znajdejo na napačni strani zakona in se podajo na razuzdano pot, prepredeno z nepričakovanimi vsotami denarja na njihovih računih, pitjem šampanjca in zastonj seksom na prepovedanih lobističnih jahtah?

Nekaj je že gotovo. Ta gon je v celoti skregan z racionalnostjo. Matematika je namreč pri evropskih poslancih enostavna: Opravljam ugledno funkcijo, za katero dobivam zelo lepo plačo. Če bom kolikor toliko varčen, si bom lahko po nekaj letih kupil lepo hišo in celo vikend. Ergo: podkupnine niti ne potrebujem, pa še nevarna je. 

Kaj se torej plete po glavah funkcionarskih podkupljencev? Ljudje na takih položajih so vendarle dovolj izobraženi ali/in razgledani, da bi morali znati svoje impulze dobro nadzirati. 

Nekateri so prepričani, da gre enostavno za ljudi, ki so nekoliko moteni v smislu, da ne obvladujejo svojega pohlepa. Ali pa, da gre za nepopravljive hazarderje. Da se, podobno kot kleptomani ne morejo zaustaviti, da ne bi v trgovini sunili neke malenkosti, denimo vžigalnika. 

Morda. 

Sam sem prepričan, da igra pomembno vlogo tudi občutek lastne pomembnosti. Še posebej tisti poslanci, ki prihajajo iz držav, ki so znane po visoki stopnji koruptivnosti (iz evropskega juga), namreč menijo, da je zasedanje položaja evropskega poslanca tako rekoč idealna priložnost za "trženje" te pozicije. Vsi ti lobisti, ki krožijo okrog njih, jim namreč posredno "prišepetavajo", da je sprejem podkupnine sestavni del "igre". Sestavni del nenapisanih pravil poslovanja v Bruslju. 

In potem loči tistega, ki ga ne ujamejo, od tistega, ki ga, le še stopnja zvitosti oziroma prefriganosti.

A kakorkoli obrnemo, glavni odgovor na vprašanje, kdo se bo pustil podkupiti in kdo ne, leži v družinski vzgoji in širše, v socializaciji, v vrednotah, s katerimi so bodoči evropski funkcionarji rastli in s katerimi so jih starši opremili za življenje. 

V obdobju nerazumnega materializma, ki nas spremlja na vsakem koraku, so posamezniki, ki se ne pustijo kupiti za nobeno ceno, še toliko bolj redki in spoštovani.