Foto: Žurnal24 Janez Zalaznik (Foto: Žurnal24) Pred kratkim sem gledal dokumentarec o ukrepanju v primeru Breivik na Norveškem, ko je ta na otoku Utøya pobil 69 ljudi. Nisem mogel verjeti, kaj vse je šlo narobe: klici na pomoč so se preusmerili na lokalno policijsko postajo, kjer so imeli le dve liniji, klicočih pa je bilo več kot sto. Policijski helikopter je bil zaseden, tako da so se specialci prebijali skozi gnečo na cesti. Z lokalno policijo niso mogli komunicirati, saj so bili nekateri na digitalni liniji, nekateri na analogni. Čoln, s katerim so šli na otok, so preobtežili in je zajel vodo, tako da jih je tja nato prepeljal bližnji civilni čoln. Kar se tiče ukrepanja reševalcev, je šlo včeraj pri nas vse prav. Izjemen odzivni čas, koordinacija, od kod vse so prišli rešilci, poškodovane so premišljeno razporedili v več bolnišnic. Pohvalno!


Odmevnost. Pred kratkim sem bral tudi, zakaj ljudje verjamejo, da bodo zadeli na lotu, čeprav je nekajtisočkrat večja verjetnost, da bodo dobili raka na želodcu, ki ni prav pogost rak. Odgovor je: zaradi odmevnosti; o lotu se več piše. Čeprav je to danes težko verjeti, je letenje z balonom statistično najbrž še vedno varnejše kot vožnja po cesti. Morda sem le pristranski, saj imam rad letenje. Pred leti sem zasilno pristal z jadralnim padalom in jo odnesel z modricami. Naslednji dan in potem še precejkrat sem šel spet letet, toda dekleta nisem nikoli peljal v tandemu, čeprav bi mi ga prijatelj lahko posodil. Nisem imel izpita, odgovornost za življenje drugega pa je ogromno breme. Če je postavil profit pred varnost, bo pilot nesrečnega balona z njim težko živel.