Foto: Anže Petkovšek kolumnisti 14.06.11, Maja Kalan, novinarka Zurnal24, foto: Anze Petkovsek Moje izkušnje z javnim zdravstvom so kar dobre, najbrž tudi zato, ker na srečo nisem prav veliko časa preživela pri zdravnikih. Da bi bila nepravično obravnavana, se mi ne zdi, je pa res, da mi lekadola na recept nikoli ni nihče ponudil. Pa tudi proti temu nimam nič, a seveda le dokler si ga lahko privoščim. Poskrbljeno mora biti, da mi bo dostopen tudi, če si ga morda ne bi mogla privoščiti.

Pritisk

Naj mi ne zamerijo tisti, ki so pri zdravljenju kdaj resnično nastradali, bili žrtve osornih medicinskih sester, nezainteresiranih zdravnikov in nečloveških čakalnih vrst. Toda veliko pove odgovor na vprašanje, ki sem ga zastavila Stanku Pušenjaku. Kako pomiriti nosečnico, ki je slišala, da so njene kolegice upravičene do treh, štirih, petih ultrazvokov, sama pa do le dveh? Pušenjak namreč pravi, da razloga za vznemirjenost pravzaprav ni, saj bi bila ob sumu na težave tako ali tako pregledana. Po drugi strani zasebniki preiskave tudi prodajajo. Ženske, ki si samoplačniško preiskavo lahko privoščijo, so s hvalisanjem pred vrstnicami največji generator pritiska na zdravnike, da bi opravili več preiskav, kot je morda sploh smiselno iz medicinskih razlogov, dodaja ginekolog z dolgoletnimi izkušnjami. Čeprav obsojam koruptivne milijone, ki brez dvoma odtekajo iz zdravstvene blagajne na račun kakovosti storitev, državljani ne bi smeli pozabiti, da vsako preiskavo plačamo sami, čeprav bi si hkrati želeli še najboljši aparat, večjo čakalnico, e-naročanje in zdravnika z neomejeno količino časa.