Ali vidite samo slabe stvari?
Kakor zdaj vozi Slovenija ... Saj tudi Evropa ne ve, kaj bo.

No, pa začniva pri Evropi. Pred kratkim ste dobili pomembno priznanje, nagrado državljan Evrope.
Pomembno je za nas, Slovence, ne vem pa, ali ga bodo opazili Italijani. Kdo se zanima za vseh teh 43 nagrajencev.

Slovenci se.
Saj je tudi meni prav. Meni se je zdelo, da sem uspel, ko so me 90. leta prevedli Francozi. Takrat sem rekel, to je zdaj priznanje našega jezika, ne samo tržaškega, ampak na splošno. Pariz namreč še vedno velja za center evropske kulture, čeprav so danes pomembnejši denar, tehnika in drugo. Evgen Bavčar je recimo rekel, da bomo šli prek Pariza v Trst, in to se je zgodilo. Trst me je pravzaprav sprejel šele po letu 2008. Italijani oziroma fašisti so nas imeli za barbare.

Kako mladim v času Evropske unije povedati, da je zamejska problematika pomembna?
Vas ne zanima, kako živimo in kaj pišemo. Za vas je to tujina. Zdaj imajo ljudje izgovor, da nacionalnost ni več pomembna, da smo svetski ljudje, da imamo vsi eno domovino in da nima pomena, kaj si, čeprav je to zgrešeno. Noben velik narod ne reče, nima pomena, kaj sem. To rečemo mi, ki smo malo prikrajšani po pameti. S svojim kompleksom, ker smo majhni.

Kaj mislite, da je narobe s Slovenijo, da se včasih vede tako neumno?
Mislim, da je levica še vedno zelo močna. Zdaj je šla v ilegalo, a če nekaj hoče, to doseže. Janšo je vrgla, ker ni smel imeti uspeha. Uspeh imajo lahko samo oni. Mi smo imeli v Trstu leta 1930 štiri mrtve, ker smo imeli organiziran antifašizem Tigr. Ko se je začel osvobodilni boj, Tigra niso hoteli zraven – sprejeli so posameznike, Tigra kot organizacije, ki je obstajala od leta 1927, pa ne, ker so oni morali biti tisti antifašisti, ki so se odločili za osvobodilni boj. Ne marajo, da je poleg njih kdo drug pozitiva. Ko je Borut Pahor šel za predsednika države, ga niso podpirali, poleg tega pa je bil nezaželen, ker je bila prva stvar, ki jo je rekel, ko je šel na volitve, dajmo se sporazumeti in narediti nekaj modrega za državo. To je bilo proti njihovi ideji. Edino, kar so lahko še naredili, da bi se uveljavili, je bilo to, da so poslali ljudi na cesto. Ljudje na cesto niso šli zaradi volitev in Pahorja, ampak zaradi položaja, zaradi denarja. Tudi nova predsednica vlade zdaj računa, koliko bo spet pobrala denarja. Kaj bo naredila drugače kot Janša? Janša je rekel, da bo prodal dve slovenski podjetji in rekli so, da bo izdal domovino, zdaj jih bodo pa še več.

Ko so Janeza Janšo izločili iz Slovenskega centra Pen, ste iz tega pisateljskega združenja izstopili tudi vi.
Jaz nisem bil na strani Janše. Na njegovi strani sem, kadar naredi nekaj pametnega, a ne za vsako ceno. Proti njemu sem bil, ko so šli na slovesnost in vrgli proč rdečo zvezdo. Jaz nisem za rdečo zvezdo, ampak kako jo boš kar tako čez noč metal stran, potem ko so s celo vojsko šli v Trst in ga osvobodili ... Jaz sem Janšo kritiziral tudi, ko vlada ni imela ministra za kulturo. Minister za kulturo mora biti, dokler Slovenci živimo. Brez kulture mi danes sploh ne bi živeli. Samo jezik in kultura sta nas rešila. Od Trubarja naprej smo gradili svojo identiteto, svojo zavest.

Trenutno sploh verjamete v katero stranko?
(Odkimava).

Ne? Sploh verjamete v lepšo prihodnost Slovenije?
Je ne vidim. Bi verjel, če bi jo videl v kakšni obliki. Tisto, kar manjka in bi bilo pomembno, je stranka, ki bi bila krščansko levičarska, krščansko socialna. Nobena prava vlada ne more nastati brez levih kristjanov, ker je večina ljudi še vedno krščanska.

Nekateri pogrešajo komunizem …
Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla in se je Tito z Indijo in Egiptom proglasil za neuvrščene, je začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce. Potem pa so si na jugu pomagali s tem, kar so dobili od Slovenije in Hrvaške. To, da državljani niso veliko plačevali za zdravstvo in drugo, ni zasluga komunističnega vodstva. Danes ljudem ne manjka komunizem, ampak blaginja, ki so jo imeli takrat po zaslugi pomoči, ki so jo dobivali. Vendar je treba ljudem povedati, da to ni zasluga komunizma.

Ali se glede na to, da se zgodovina ponavlja, bojite vnovičnega vzpona nacionalizma?
Nevarnost je vedno, ker tisti, ki imajo v rokah kapital, vedno poskušajo podpreti vlado, ki jim bo v korist, in se vedno navežejo na nekaj, kar čuti ljudstvo, vendar za zdaj ljudje, tudi tisti, ki niso socialisti, še vedno vedo, kaj je bila vojna in kako so ljudje med vojno umirali. Dvajseto stoletje je bilo nesrečno stoletje.

V svojem življenju ste bili večkrat tudi na robu smrti.
V času fašizma nisem bil v nevarnosti, sem bil pa ob svoj jezik, kar je bilo najhuje. To je bil kulturni genocid. Če nekomu vzamete jezik, da niti na cesti ne sme spregovoriti v svojem jeziku, je to genocid. Knjige in kulturne domove so nam zažgali in morali smo živeti praktično kot Italijani.

Je bilo to vaše najbolj boleče življenjsko obdobje?
Razlika je med tem, če sedemletnik gleda požig narodnega doma in mu vzamejo jezik, in tem, da ne sprejme neke diktature, ko ima že 27, 28 let. Hudo je bilo živeti ob krematoriju v času nacizma, ampak bil sem že toliko odrasel, da sem vedel, zakaj sem tam. Zato je bilo moje hudo obdobje fašizem; in če se že omenja moja nemška literatura, Nekropola, naj se omenja tudi tista fašistična.

Kaj vas je gnalo, da ste preživeli vse, kar vas je doletelo?
Kot študent sem prebral celotnega Dostojevskega in odkril knjigo Ponižani in razžaljeni. Takrat sem rekel, da bom, če bom res postal pisatelj, za ponižane in razžaljene, česar sem se držal do danes. V fašizmu nismo bili samo ponižani in razžaljeni, ampak so nas primerjali s stenicami. To je bilo torej eno vodilo, drugo pa mrtvi. Eno leto in štiri mesece sem živel kot interpret pri norveškem zdravniku, ki je znal samo nemško, jaz pa sem takrat znal tri, štiri jezike in sem moral pisati za mrtve, kar mi je narekoval po nemško. Ko sem prišel v Dachau, so me naredili za bolničarja, kar pomeni, da sem bil spet z bolnimi in mrtvimi. Ko sem šel iz taborišča, sem bil človek, ki je prenašal s sabo spomin na cele vlake, celo povodenj mrtvih. Ko sem prišel domov, pa sem videl, koliko smo imeli mrtvih mi, kako so komunisti uničili 12 tisoč, 14 tisoč razoroženih ljudi in kaj so delali s svojimi deportiranci, ki so bili v taborišču. Jaz sem na strani mrtvih in mrtvi še danes zahtevajo, naj se o njih govori, naj se jih spominja. To sta torej osnovi, na podlagi katerih živim in nastopam.

Lepši spomini so verjetno povezani z vašo ženo.
Veste, žena je imela hude izkušnje: smrt brata, ki so ga pozneje naredili za junaka, požig hiše, potem so zaprli vse, očeta, mater, drugega brata, sestro, nato so bili internirani, potem so ji četniki zaklali sestro ... To se pravi, da sva imela v preteklosti nekaj zelo skupnega in tudi najino skupno življenje je bilo nekako posebno. Jaz sem se veliko razdajal, ko sem pisal, potem pa so bili tu še moji odhodi v Francijo. Ona je bila bolna na srcu in je bilo potovanje vedno nerodno. Zdaj na letališčih obstajajo vozički, a ona ga ne bi nikdar sprejela. Jaz sem se mu nekaj časa upiral, nato pa sem ga v Münchnu ali Parizu sprejel. Tukaj pa me ne briga. Kadar letim iz Trsta, grem do letala tudi peš.

Še vedno pišete dnevnik?
Če imam možnost, da se lahko usedem. Danes sem bil prepričan, da bom pisal dopoldne, a sem videl, da moram ob 10. uri iti, v soboto pa sem imel spet nekaj drugega. Zmeraj je kaj.

Torej je ta vaša slava čisto preveč obremenjujoča?
Gotovo je, da slava ni tisto, kar človek misli, da je, jaz pa sem to vedel že prej. Rajši vidim, da me ne vabijo, ker mi je to lahko v moralno veselje, telesno pa je utrujajoče. Kaj ima moj organizem od tega? Oddih je to, da me nekdo povabi v naravo in mi reče, pridite, boste z nami pili čaj ali pa vas povabimo na kosilo in se boste sprehodili po gozdu pri nas, ne pa to, da moram zbirati misli, da ne bom govoril neumnosti.

Foto: Marko Šeruga Boris Pahor

Kmalu boste dopolnili sto let. Se je vaš odnos do vere s starostjo kaj spremenil?
Do vere je enak. Kar sem nekako sprejel od krščanstva, je, da uči ljubezen, odpuščanje. To sprejemam, ker je modro, nisem pa veren v smislu poveličevanja Cerkve. Religiozen sem recimo do misterija, do skrivnosti stvarstva. To spoštujem. Vse, kar eksistira, je pravzaprav božanstvo.

Kakšen odnos pa imate do smrti?
Mislim, da je vse odvisno od neke nevidne sile. Kakor obstaja elektrika, ki je tudi nevidna in od katere so danes odvisni stroji, tako mora biti tudi sila, ki je v drevesu, da lahko zraste. V človeku se je to razvilo tudi do njegovega razuma. Kaj bo od tega razuma ostalo? Verjetno se bo spojilo s silo, ki pomaga drevesu, da zraste. To je pa panteizem, vseboštvo. Vse, kar je, je misterij. Kar imenujemo božanstvo, je svet. To je rekel Spinoza, ki pravi, da je narava bog, božanstvo. To je kozmična religioznost. Religioznost pa ni vera. Vera je, kadar v nekaj veruješ. To pravijo tudi katoličani. Moraš verovati, če hočeš biti kristjan.

Je pa vera tudi neka tolažba ...
Vera je, da je Bog poslal svojega sina reševat človeka. Razum tega ne more sprejeti. Pravijo, da so Judi izbrani narod, pa je Bog pustil, da so uničevali milijone Judov. To pomeni, da ni dober ali pa se ne zanima zanje. Kristjani rečejo, da je Bog ustvaril človeka svobodnega in da je, ker je svoboden, sam kriv, da se kolje med sabo, namesto da bi se ljubil. Jaz pa pravim, da Bog, če je vsemogočen, lahko ustvari človeka ali pa tudi ne, če vnaprej ve, kakšen bo tisti človek, kaj bo delal, koliko smrti bo zaradi njega in tako naprej. Tudi Simon Gregorčič je rekel: Človeka nikar!, zaradi česar so ga kristjani napadli. Ja, draga moja, to so težke zadeve.