Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. Sistem štipendiranja vsebuje veliko več specifike, kot je obravnavamo v članku. Ne gre zgolj za načelo šolanje–štipendija–neuspeh–vračilo. V zneskih, ki jih dolgujejo štipendisti, se skrivajo tisti, ki so morda pridobili drugo štipendijo, pa so naknadno vračali prvotno, tisti, ki so se morda zaposlili, tisti, ki so šolanje prekinili, pa tudi tisti, ki štipendije odplačujejo po obrokih, in tako dalje. Dejstvo je, da štipenditorji (vsaj po stari zakonodaji) ponujajo kar nekaj manevrskega prostora, da štipendisti šolanje dokončajo, pa tudi če tri leta pozneje, kot so sprva predvidevali. Kar je po svoje tudi prav – vsaj če štipendijo razumemo kot spodbudo za uspešno izobraževanje.


Kalkuliranje. A če je stari zakon o štipendiranju ujčkal zamudnike, je novi iz leta 2008 precej mačehovski do najbolj zavzetih. Namreč: če študent v času absolventskega staža – ki na primer traja od oktobra prvega do oktobra naslednjega leta – študij zaključi že junija, je dolžen o tem obvestiti javni sklad, da mu ta štipendijo preneha izplačevati. Če tega ne bi storil, oktobra pa bi se izkazalo, da je diplomiral pred štirimi meseci, bi moral za to obdobje štipendijo vrniti. Stari štipendisti so za svojo zavzetost nagrajeni: tudi če diplomirajo junija, bodo preostanek štipendij do izteka študijskega leta prejeli. Omenjeno razliko nekateri razumejo kot neupravičeno kaznovanje novih, drugi kot neupravičeno izplačevanje štipendije pri starih štipendistih. Dejstvo pa je, da štipendisti prav zaradi tega kalkulirajo – raje diplomirajo kak mesec pozneje.