Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk “Ne razumem, zakaj so tak revolt sprožili prav radarji. Saj če se voziš po predpisih, je vse enako kot prej, nič več denarja ne gre iz tvojega žepa,” sem razlagala kolegici iz Maribora in dodala, da bi bolj razumela gnev nad Kanglerjem, če bi morali zaradi njega plačati sto evrov več na mesec za ogrevanje ali vrtec. “Tega vi tam v Ljubljani ne razumete. V Mariboru je tak,” je odgovorila.

Seveda je treba proteste postaviti v širši kontekst. Strokovnjaki pravijo, da so radarji le vrh ledene gore nezadovoljstva ljudi, ki so brez služb, denarja, prihodnosti. Ampak še vedno ne razumem, zakaj prav taka banalnost sproži tako množičen odziv. Navsezadnje bi lahko isti projekt Mariborčani sprejeli dosti drugače, če bi ga znali na občini predstaviti v pravi luči; da bodo na primer z njim zmanjšali število prometnih nesreč, da bodo otroci tako bolj varni na poti v šolo.

Argumenti. Ob tem me predvsem zmedejo argumenti naključnih ljudi na ulici, zakaj so proti radarjem. “Kriza je, denarja nimamo, oni pa bi nam še to revščino pobrali.” Pa kdo bi vam pobral? Če boste vozili po predpisih, vam ne bo mogel nihče nič vzeti. Mislim, mene bi veliko bolj razjezilo to, da ima županova žena na računu za več kot 150 tisoč evrov nepojasnjenega denarja. Bolj bi me razjezilo tudi to, da “rihta” posle svojim prijateljem in še mnogo drugih podobnih stvari. Zakaj s(m)o ljudje ob takih stvareh tiho in o njih razpravljamo le v gostilnah ali v krogu prijateljev, sicer pa pohlevno sedimo doma?