Če ti kaj ni všeč, pojdi! To je verjetno odziv, ki se ga boji večina trpinčenih na delovnem mestu. Resda ljudje v vrsti čakajo za službo in dandanes nihče ni nenadomestljiv, vendar to ne pomeni, da lahko delodajalci s svojimi zaposlenimi počnejo, kar hočejo. Za to ne potrebujemo zakonov in inšpektorjev (za katere se pogosto vse začne in konča pri papirjih), potrebno je le neko osnovno spoštovanje sočloveka in njegovega dostojanstva. In če šef tega ne premore, je on tisti, ki bi moral iskati novo službo.

Marsikaj na tem svetu pa se da rešiti že s pogovorom. Morda se delodajalec svojega vedenja sploh ne zaveda, ker tak pač je, vi ste pa tiho. Zato ne bo nobene škode, če ga vsaj opozorite, da vas to moti, saj v veliko primerih to položaj vsaj omili. A če vam otipava prsi in rit, ga odločno ustavite ter mu dajte vedeti, kje je meja. Če boste tiho in se ne boste postavili zase – pa ni treba, da ste pri tem nesramni –, boste morali v obeh primerih to prenašati vsak dan do penzije. Veliko je namreč vredno, če z veseljem (ali pa vsaj ne s strahom) hodite v službo, saj to ni le vsakodnevni opravek – je del življenja.

Zaslužek? Ne dvomim, da je kar nekaj takih, ki so preobčutljivi, ter takih, ki kar sami najedajo šefom in so prepričani, da so žrtve. Menim, da so tudi taki, ki ne bi radi delali, v besedi mobing pa vidijo priložnost za zaslužek. Takim naša sodna praksa svetuje, naj se nažrejo antidepresivov in vsak teden visijo pri psihiatru, pa bodo čez pol leta lahko šli na lep dopust.