Z nekdanjim županom občine Grosuplje in veteranom vojne za Slovenijo smo se pogovarjali tik po izidu njegove knjige Na robu.

"Popolnoma smo izgubili kompas, kaj je stiska"

Za zurnal24.si je povzel spomine na osamosvajanje: "Ko smo šli v osamosvajanje, nisem razmišljal, kaj naj bi bilo čez 20 let. Tako kot verjetno vsi Slovenci sem računal, da bo boljše. Načeloma sploh nisem pesimist, moj moto je biti realist. In če gledamo realistično, nam ni slabo. Res pa je, da se je izrazito zabrisal prag dojemanja revščine. Kot župan sem doživel, da ljudje pridejo na občino po socialno podporo, ker jeseni nimajo za kurilno olje ali registracijo avtomobila. Potem veste, da smo popolnoma izgubili kompas, kaj je danes stiska. Vem, da je veliko ljudi v resničnih težavah, ampak ti ne jamrajo. Nekateri pa mislijo, da so socialno ogroženi, ker jim zmanjka denarja za bencin – skoraj vsaka družina pa ima več avtomobilov. Trenutno nam še ni slabo – bojim pa se, da 'delamo na tem', da nam bo slabše."

Usodna napaka jugoslovanske politike

Priznava, da si tako kot številni drugi njegovi sovrstniki v mladosti ni predstavljal, da bi se lahko kdaj Jugoslavija sesula. "V nekem trenutku smo Slovenci dojeli, da je napočil nek zgodovinski trenutek, ko resnično imamo možnost po vseh teh letih narediti preskok iz naroda brez državotvorne podlage. Naslednja faza je bila nekako logična. Tukaj je ostala jugoslovanska politika naredila napako. Samostojnim narodom se postaviti po robu in iti v preprečevanje nadaljnjih postopkov – to je bil dokaz, da ta Jugoslavija ni prava, enaka 'mati' vsem narodom. To se je dalo slutiti že iz tega, da ti ne dajo pravice do osamosvojitve, in iz jugoslovanske armade, ki je bila eksistenčno ogrožena v takem primeru. To niso bile prave strukture, ki bi uspele narod držati skupaj. Ko pride do takih spopadov, je res boljše, da gredo narodi narazen. Vidimo, kaj je nastalo kasneje za nami na Hrvaškem, v Bosni ..."

Janša: Imaš dve sekundi časa za razmislek

Njegova zgodba vpletenosti v osamosvojitveno vojno je precej zanimiva. Najprej sploh ni vedel, da ga vabijo za poveljnika ljubljanske pokrajine. "29. popoldne me je poklical Janša, takrat obrambni minister, poznala pa sva se iz mladosti. Povabil me je v Ljubljano in dejal, da imajo težave s poveljstvom. Bil je zelo zanimiv pogovor, potekal je v smislu, koliko časa imam za razmislek. Rekel je: 'Jaz nimam nič, ti imaš pa dve sekundi.' Šele ko sem prišel v Ljubljano, sem izvedel, da sem prišel za poveljnika ljubljanske pokrajine. Zanimiv dogodek je bil denimo tudi prihod v drugačno strukturo. Mi smo v prejšnjem sistemu naše sile risali rdeče, nasprotnike modre. Zdaj sem pa nenadoma prišel v poveljstvo in je bilo vse obrnjeno na glavo, nasprotnika smo risali rdeče."

Eden najbolj travmatičnih trenutkov

Pravi, da mu bodo vedno ostali v spominu trenutki, ko je bilo treba sprejemati odločitve. "Moraš se zavedati, da to ni več igra. Jaz temu sicer ne rečem vojna – temu izrazu se izogibam, ker Slovenija nikoli ni uradno objavila vojaškega stanja ali izrednih in vojnih razmer –, bili pa smo v zelo resni situaciji. Bili smo v zelo težki situaciji, ker smo se morali boriti v miru. To je bil en najbolj travmatičnih trenutkov zame. Vedel sem, da brez žrtev ne bo šlo, ko bomo šli v to."

Kar pa se tiče vojske, poudarja, da smo v Sloveniji gradili vojsko, ki ni bila le ena od komponent oboroženih sil Jugoslavije, temveč je bila po formaciji, oborožitvi, usposabljanju in kadru tako rekoč samostojna republiška vojska. "Za razliko od armade smo bili sposobni in usposobljeni delovati popolnoma samostojno. Že v takratnem konceptu obrambe Jugoslavije je bila Slovenija proti zahodu izpostavljena republika. V primeru spopada bi se morala vojska umakniti za Gorjance, kar pomeni, da bi že po takratni strategiji Slovenija bila zasedeno in žrtvovano območje. TO Slovenije smo formirali na tak način, da je bila sposobna v teh razmerah delovati popolnoma samostojno."

Nikoli ni razmišljal, kakšne ugodnosti bo imel

Dvajset let kasneje je zadovoljen s takratnim razpletom in spada med veterane vojne za Slovenijo. A pravic ne koristi in se z njimi nikoli ni kaj dosti ukvarjal. "Meni kot Slovencu je bilo glavno to, da izpeljem nalogo in niti pod razno nisem spraševal, kakšne pravice ali bonitete bom imel. To smo bili dolžni narediti. Seveda pa se je kmalu po tem začel boj za privilegije, priznanja, kdo je imel pri osamosvojitvi več zaslug. Boj za zasluge pa nikoli ni dokončan, eni se bodo vedno počutili prikrajšane. Predlagam, naj nam bo v zadoščenje to, da smo narodu izbojevali to, kar si je narod skozi stoletja želel. To je največja nagrada."