Kaj se je sploh dogajalo na sevniškem kopališču?
Matjaž: Šel sem okrog bazena in videl, da nekdo leži na dnu. Skočil sem v vodo in ven potegnil dečka; pomodrel je že, ni dihal in tudi srčnega utripa ni bilo.

Gregor je takoj pritekel in ga začel oživljati z umetnim dihanjem, pomagala sta še dva kopalca, jaz pa sem stekel po defibrilator in klical nujno medicinsko pomoč.

Gregor: Ko sem zagledal fantka, iz katerega odteka življenje, nisem imel časa ne za razmišljanje ne za strah, ampak sem se oživljanja lotil po svojih najboljših močeh. Kmalu je deček zadihal, začel je bruhati vodo in potem je zajokal.

Matjaž: Zelo hitro je prispela tudi nujna medicinska pomoč z zdravnikom in dečka so, ne da bi mi vedeli, čigav sploh je, odpeljali v zdravstveni dom in nato v bolnišnico.

Kakšni so bili občutki po tem, ko je bilo vse za vama?
Gregor: Ves sem se začel tresti. V podzavesti mi je odzvanjal glas zdravnika, ki je rekel, da sva delo opravila profesionalno in da sva dejansko rešila otroka. Bil sem srečen.

Matjaž: Teh občutkov se ne da opisati. Na tem kopališču delam 13 let in to je bilo moje prvo in, upam, zadnje reševanje.

Gregor: Jaz delam letos prvič, licenco imam za reševalca šele dva meseca, pa mi je znanje že prišlo prav.

Zdaj sta priljubljena, postala sta prava junaka (v času intervjuja na kopališču je radio ravno znova poročal o dogodku, k njima so prihajali neznanci in jima stiskali roke).
Gregor: Midva ne potrebujeva nobene pozornosti in priljubljenosti, samo naj vse to čim prej mine in se srečno izteče.

Matjaž: Opravila sva svoje delo po najboljših močeh, otrok je živ, in to je to.