Arogance bančnikom, predvsem tem v NLB, ki so, ko je gradbeništvo cvetelo, precej lahkotno dajali posojila, je slišati z vseh strani, celo zdaj ne manjka. Ali se bodo opekli in do kakšne mere, pa je odvisno, koliko odlašanja še bo, preden se bodo vse strani, vpletene v zapleteno zgodbo Vegrad, vendarle usedle za isto mizo in se začele pogovarjati brez fig v žepih. Medtem ko je šlo pri Istrabenzu in Pivovarni Laško le za vprašanje (predvsem države), kaj bi nenadzorovan padec obeh finančnih holdingov pomenil za trg in politični strah, kdo vse bi se lahko (nenadzorovano) polastil premoženja (podjetij) obeh padlih tajkunov in po kakšni ceni, če bi se začele velike razprodaje, je zgodba Vegrada bolj preprosta.

Če Vegrad pade, bodo stanovanja dobile banke. Lastniki in upniki pa se obrišejo pod nosom. A na koncu se lahko pojedina zatakne v grlu tudi bankam. Neplačani Vegradovi podizvajalci ne dajo dokumentacije, ki jo Hilda Tovšak potrebuje za pridobitev uporabnega dovoljenja za Celovške dvore. Stanovanja tako ne bodo vseljiva, niti ko bodo gotova, če se podizvajalci odločijo iti na nož in do konca igrati to igro. Banke torej, tudi če stanovanja zaplenijo, teh ne bodo mogle prodati.

Upor. Prav je, da podizvajalci igrajo na svojo edino karto. Zakaj pa bi vedno požrli kar vse, kar se jim servira. Res je, da so mnogi med njimi rasli tudi zaradi drznosti in apetitov Hilde Tovšak, ki je gradila in gradila. A resnica je tudi, da brez pohlepa bank Hildine zgodbe ne bi bilo. Zakaj bi torej zdaj podizvajalci prvi in na lepe oči, brez enega samega lista papirja, pristali na odpis dela dolgov? Še osel gre le enkrat na led, pravi pregovor.