V redovniški poklic ste se podali že pri osemnajstih. Kdaj ste prvič začutili klic – željo po redovniškem načinu življenja?
Že v osnovni šoli me je ta poklic vabil, privlačil, skratka mi ni dal miru. Sama pri sebi pa sem to odločitev sprejela v drugem letniku srednje šole. To željo sem nato skrito gojila dve leti. Prva prelomnica je bila, ko sem si svojo željo upala zapisati v dnevnik, kar je bil zame velik dosežek, kasneje pa sem se še izpovedala svojim prijateljem, sestri, ki sem jo spoznala preko interneta, in družini.

Kako je vašo odločitev sprejela družina?
Sprva jim je bilo zelo težko, najbolj jih je prizadela ločitev. Takrat sem bila namreč zelo mlada, domov pa sem hodila zgolj enkrat na mesec, kar je bilo za starše težko, vendar tudi lepo. Zdaj so zelo veseli, eden drugega tudi podpiramo.

Kako ste vedeli, da je to nekaj, kar želite početi vse življenje?
Najprej je to globoko notranje izkustvo, izkustvo v veri, izkustvo boga. Vendar se te stvari dogajajo preko konkretnih dogodkov – recimo molitveno izkustvo na duhovnih vajah kot tudi vsakdanje malenkosti ali pa stvari, ki se zgodijo v pravem trenutku. Glede na to, da sem zgodaj spoznala svoje poslanstvo, sem vse svoje dogodke peljala v to smer, moje življenje se je gradilo na ta način.

Za katere delovne zadolžitve ste odgovorni v vaši skupnosti?
Trenutno je moja prioriteta študij, ki mi tudi vzame največ časa. Sicer vodim otroški zbor v Repnjah ter pomagam v domu Matere Margarete, domu duhovnih vaj. V sklopu duhovnih obnov, ki jih imamo v domu, pa sodelujemo z mladimi, z njimi se pogovarjamo, pojemo, se spoznavamo skozi različne igre.

Pravkar zaključujete tretji letnik teološke fakultete, kjer veljate za vzorno študentko. Kakšne so vaše ambicije po končanem šolanju/zaključku šolanja?
Rada bi delala z ljudmi in za ljudi. Še posebno z mladimi in otroki. Rada bi dajala to, kar sem prejela, predvsem v primarni družini. Ljubezen, toplino, domačnost, odnose. Danes ljudje živimo drug mimo drugega in pravzaprav ne opazimo malenkosti, ki dajejo lepoto življenju, vendar nam, v primeru, da jih ni, močno manjkajo. To so vrednote, za katere bi rada pričevala, obenem pa jih skozi življenje želim izpopolniti tudi pri sebi. 

Vas kdaj obhajajo dvomi o obstoju Boga?
Ne dvomim o obstoju boga. Bog preprosto je, vse stvari mi kažejo nanj. To ne pomeni, da ga vseskozi čutim, da je bog zraven mene, ampak preprosto vem, da je. To je vera. Vem zaradi izkušnje življenja, saj boga spoznavam skozi to, kar mi je v življenju dano. Recimo, prvo izkustvo boga je spomin na dela, ki jih je opravljal. Čeprav bi se mi sedaj zdelo, da ga ni, vem da je.

Morebitne skušnjave?
Včasih je potrebno tudi stisniti zobe in prestati tudi kakšno obdobje, ki je težko. Težak je predvsem občutek samote ali pa obdobje, ko v veri stagniraš, ko se tudi v veri nič ne zgodi.

Kako gledate na celibat, ki ste mu zavezani?
Redovniki temu pravimo zaobljuba čistosti. Jaz ga ne bi zamenjala, ker mi je ta zaobljuba zelo dragocena. Sama čutim poklicanost v tovrsten način življenja in o njej ne dvomim. Vem, da bog zapolni tudi praznino, ki se s tem lahko pojavi. Recimo, da nimaš osebe v nekem intimnem odnosu, ne v čustvenem, telesnem, pa tudi ne v duhovnem smislu med dvema osebama. Po eni strani bog nudi več, po drugi strani pa je tudi neka praznina, ki jo daruješ in jo na nov način odkrivaš, s tem ko duhovno rasteš.

Kaj pa želja po partnerju, materinstvu?
Želja …(se zamisli) Sem žena, poklicana v to, da doživim svojo ženskost in svoje materinstvo, vendar na poseben način. Da vse skupaj doživim kot bogu posvečena žena. Tudi moje želje, ki so včasih zelo konkretne, lahko v molitvi, izročanju doživim na drugačen način – tako duhovno kot telesno. Se darujem kot mati. Kot sem že omenila, skušam to vrednoto materinstva k drugim prenašati skozi odnose topline in domačnosti.

Kako poteka vaš običajni vsakdan znotraj samostanskih zidov?
Dnevni red naše skupnosti obsega skupno molitev trikrat na dan in tri skupne obroke. Vstajamo kar precej zgodaj, saj ob šestih zjutraj že pričnemo z molitvenim obredom, ki skupaj s sveto mašo traja uro in pol. Skupaj se spet zberemo pred kosilom in nadaljujemo z molitvenim obredom. Zvečer sledi pol ure molitve v tišini, nato večernice, dan pa zaključimo z večerjo. Vmesni čas med molitvijo in obedi pa je individualno razporejen, saj ima vsaka redovnica svoje obveznosti in zadolžitve.

Cerkve so vse manj obiskane. Menite, da je cerkev potrebna sprememb, temeljite prenove?
Menim, da je pri evangalizaciji potrebno vedno znova iskati nove poti. Ljudje se spreminjajo, čas se spreminja, kultura se spreminja, mi moramo ohranjati svoje vrednote in s spoštovanjem gledati na tradicijo, na kateri smo zgrajeni. Vendar je vseskozi potrebno iskati nove načine. Danes so zanimivi časi glede tega … Eno je, da tudi kvantiteta ne pove vsega, jaz ne dam pretirano na številke. Ni nujno, da je cilj, da cerkve pokajo po šivih, vendar je tudi res, da je vsaka ovčica, ki jo pritegneš, dragocena. Se mi pa zdi, da je danes čedalje bolj pomemben in v ospredju osebni pristop do človeka.

Kakšen pa je vaš pogled na življenje po smrti?
Ja, jaz mislim, da bo lepo. Jaz ga čakam. (smeh)