Nataša Pirc Musar je v vrhu javnomnenjskih raziskav pred bližnjimi predsedniškimi volitvami. Neodvisna kandidatka se sama uvršča v levosredinski del političnega spektra, pred vstopom v politiko si je ustvarila uspešno kariero na različnih področjih.

Po izobrazbi je pravnica, širši slovenski javnosti je postala znana kot novinarka in voditeljica. Med letoma 2005 in 2014 je opravljala funkcijo informacijske pooblaščenke, pred osmimi leti je ustanovila Odvetniško družbo Pirc Musar & Lamut Strle. Svojo kandidaturo za predsedniški stolček je napovedala junija letos.

V pogovoru je podala svoje poglede na predsedovanje Boruta Pahorja, pristojnosti predsednika republike in ukrajinsko krizo. Razkrila je, kateri od protikandidatov ji predstavlja največji izziv in koga od njih bi volila. Spregovorila je o svojem bogatem možu, ki ga je zamenjala na mestu vodje volilnega štaba, političnih vzornikih, odnosu do religije in odgovorila na dilemo, ali bi Slovenija morala imeti predsedniško rezidenco. Zastavili smo ji tudi nekaj bolj osebnih vprašanj.

Poleg Nataše Pirc Musar je bilo vloženih sedem uradnih kandidatur za predsednika republike. Vložili so jih ginekologinja Sabina Senčar, glasbenik Gregor Bezenšek, kočevski župan Vladimir Prebilič, poslanec NSi Janez Cigler Kralj, poslanec SDS Anže Logar, poslanec Levice Miha Kordiš in evropski poslanec Milan Brglez.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Zakaj ste se podali v politične vode in zakaj se potegujete za predsedniški položaj?
Veliko so me vabili v politiko zadnjih deset let, praktično pred vsakimi volitvami. Izvršilna veja oblasti nikoli ni bila moja intimna izbira. Celo življenje se ukvarjam s človekovimi pravicami, vladavino prava, pravno državo ... Na prigovarjanje mojih podpornikov sem se prav zato odločila, da kandidiram za predsednico Republike Slovenije, ker menim, da se da na tej poziciji postoriti še veliko. Kot predsednica bom vedno goreč branik ustavnih pravic in pri tem je moja neobremenjenost s strankarstvom zagotovo velika prednost. Znam povezovati ljudi, sem rada med ljudmi, bi si pa tudi želela, da Slovenija končno izvoli prvo predsednico države.

Zdite se bolj človek akcije. Predsedniška funkcija je vendarle v precejšnji meri protokolarna. Zakaj vas ne zanima vloga poslanke, ministrice?
Napačno se mi zdi pojmovanje, da je predsedniška funkcija zgolj protokolarna. Ravno zaradi neposredne izvoljenosti ima predsednica države veliko legitimiteto in dolžnost biti tudi moralna avtoriteta. Tega se ne bojim. Res je, da imamo pri nas nek hibriden model, v katerega je umeščena predsedniška funkcija.

V državah s parlamentarno demokracijo se predsednika oz. ali predsednico imenuje v parlamentu, pri nas pa ustava pravi, da se na to funkcijo posameznika voli neposredno. In prav to po mojem mnenju človeku na tej funkciji daje moč, da lahko in mora opozarjati na zdrse v demokraciji. V zadnjem času razumljivo zato veliko razmišljam o tem, da je tudi predsednik Pahor začrtal izhodišča, s katerimi bi lahko poenotil poglede levih in desnih, če hočete, pri ključnih strateških temah.

Na srečanjih, ki jih je organiziral v svojih dveh mandatih, je poskušal odpirati prostor za pomembne teme. Sama sem bila navzoča na enem od teh srečanj na temo sovražnega govora, ko je bila begunska kriza na vrhuncu in se je sovražni govor razpasel po vseh družbenih omrežjih ter v političnih nastopih.

Vendar predsednik Pahor ni naredil koraka naprej. Ko imaš na takšnih srečanjih 'možganski trust' razumnikov različne politične provenience, lahko slišiš, kje se strinjamo, ne le, kje se ne strinjamo. Ta srečanja nameravam ohraniti, po njih narediti nek rezime z navedbo rešitev, ki jih bom zaznala v teh pogovorih.

Predvsem pa bi na tem mestu želela poudariti glavni razlog za kandidaturo za predsednico republike. Predsednica mora biti vrhovni branik ustave. Celotno profesionalno kariero živim in diham s človekovimi pravicami in ustavo. Zame je ključna naloga predsednice, da ob zdrsih demokracije, ki jih v naši državi ni malo, ne ostane tiho. Ne bojim se spregovoriti o temah, ki so pomembne. Ne znam in ne želim živeti v coni udobja.

Zavedam se, da ko izrečeš neko kritiko, to nekomu ne bo všeč. Mora pa predsednik države biti kritičen, ko gre za naše, evropske vrednote. V te res iskreno verjamem in za njih smo se skupaj in večkrat odločili v Sloveniji - tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah.

Ozriva se na drugi mandat Boruta Pahorja. Pri katerih temah bi se vi oglasili, pa se on ni?
Covid-19. Razumem, da situacija ni bila lahka za politiko, ampak posebej težka je bila za državljane in državljanke in vse druge, ki v Sloveniji živijo. Večkrat sem se oglasila, tudi v sodelovanju s Pravno mrežo za varstvo demokracije. Denimo ob spuščanju solzivca na miroljubne proteste, ob kaznovanju ljudi, ki so miroljubno na trgu brali ustavo, poskusu obveznega cepljenja javnih uslužbencev ...

Mojo pravno dušo je posebej bolelo vladanje z odloki. Vsak v prvem letniku pravne fakultete ve, da se v človekove pravice ne sme posegati s podzakonskimi akti. Takrat sem bila zelo glasna in ni mi žal. Lahko bi bila v coni udobja in tiho. Veste, biti proti gospodu Janezu Janši in potem dobiti ves gnev njegove 'vojske' na družbenih omrežjih, ni lahko. Ampak to sem vzela v zakup.

Kako gledate na odpoklic veleposlanika Toneta Kajzerja? Se vam zdi, da so bili ustrezni postopki kršeni? Je bilo dostojanstvo predsednika republike okrnjeno?
Strinjala sem se z gospodom Pahorjem, ko je opozoril na to, da se vlada pred samo odločitvijo o odpoklicu ni formalno posvetovala z njim. Vendarle je predsednik tisti, ki zadnji podpiše odpoklic veleposlanika. To je gotovo bila politična in diplomatska napaka. Kar se tiče vsebine samega odpoklica, pa se moramo zavedati, da Slovenija ni politična stranka, ampak je država.

Razkrivanje depeš političnim prijateljem s strani veleposlanika, imenovanega z leve ali desne strani političnega spektra, nikakor ne služi ugledu Slovenije kot države. Pri tem primeru sem zaznala veliko strankarsko pripadnost. Veleposlaniki morajo zastopati interese države. Zato se z razlogi za odpoklic strinjam.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Zavzemate se za to, da si se pristojnosti predsednika ali predsednice republike razširile. Na kakšen način?
Nekaj nastavkov tega, da bi se te pristojnosti razširile, je bilo že v novem Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, ko se je imenovanje predsednika protikorupcijske komisije in obeh njegovih namestnikov preneslo na predsednika republike. Menim, da je treba več takšnih imenovanj prenesti na predsednika države.

Vsako imenovanje, ki gre skozi državni zbor, je skoraj vedno spolitizirano. To se kaže pri izbiri kadrov za ustavne sodnike in v rednem sodstvu. Če iščeš izvoljive kadre, se kakovost postavi v ozadje in to ni dobro. Zato bom zagovarjala imenovanja sodnikov v rednem sodstvu preko predsednice države. Za dobro sodstva, ki ga zmerjajo s krivosodjem, je umik s političnega parketa skoraj nujen.

To ravnotežje med izvoljivostjo in kakovostjo kandidata za položaj sodnika ... Boste vztrajali pri imenovanju najboljših pravnikov oziroma sodnikov tudi za ceno padca politične podpore?
Temeljne človekove pravice niso ne leve, ne desne. To bom zagovarjala do zadnjega diha. Ali jih imaš ali pa ti jih vzamejo. Pri imenovanju ustavnih sodnikov zagovarjam podobno stališče kot pri novinarstvu: govoriti o uravnoteženem ustavnem sodišču ali o uravnoteženem novinarstvu je deplasirano. Pri ustavnih pravicah ni prostora za levo ali desno ideologijo.

Ko bom predsednica, bom vztrajala na tem, da na ustavno sodišče pride strokovnjak oz. strokovnjakinja, ki verjame v ustavo, človekove pravice, vladavino prava in evropske vrednote. In pri tem ne smemo pozabiti na sedanjo spolno neuravnoteženost sodišča. Le na ta način se lahko umakne ideologije iz odločanja na ustavnem sodišču. Odločitev mora biti predmet razprave in ne že vnaprej znana, pač glede na neko ideološko usmeritev posameznih sodnikov. Ne želim ameriškega vrhovnega sodišča v Sloveniji.

V tej kampanji je veliko govora o vašem možu. Se vam zdi, da vam njegovo premoženje lahko škodi?
Upam, da smo v Sloveniji presegli to, da zavidamo tistim, ki so v življenju nekaj dosegli. Pogosto naredim primerjavo s športom. Športnikom nikoli ne zavidamo, ko služijo milijone. Oni od malih nog trenirajo za to. Sama pravim - hvala bogu, zaslužili so si. V gospodarstvu pa prevečkrat slišim krilatico, da če je nekdo obogatel, je zagotovo posloval nezakonito. Ampak mislim, da se situacija tudi pri nas spreminja. Sama nikomur ne zavidam bogastva.

Vsakomur privoščim, če je bil ob pravem času na pravem mestu in je uporabil svoje znanje in je za uspeh tako kot športniki garal. Ravno ti ljudje, ki so si s svojo energijo in znanjem ustvarili določeno bogastvo, ustanavljajo podjetja in ustvarjajo delovna mesta. To je gibalo razvoja cele Slovenije. Brez dobrih delodajalcev dobrih in dobro plačanih delovnih mest ne bo dovolj, mladi bodo še pogosteje bežali v tujino.

Je pa treba, tako kot pri športu, kjer dopinške prekrškarje izločimo, tudi v gospodarstvu gledati pod prste tistim, ki teptajo delavske pravice, ki so slabi delodajalci, ki ne plačujejo svojih obveznosti. S tem se ukvarjam že vrsto let, tudi naša odvetniška pisarna se ukvarja z delovnim pravom. Verjamem, da je treba vzpodbujati dobre gospodarstvenike in jih hkrati vsezkozi opominjati na spoštovanje delavskih pravic. Dober in pameten menedžer se tega seveda zaveda.

Kakšna bo vloga vašega moža v primeru vaše izvolitve? Videli smo različne profile prvih dam, nekatere so bile bolj aktivne in vidne od drugih ...
Če bom izvoljena, bomo prvič v zgodovini dobili prvega gospoda. Moj mož Aleš bo stal ob meni ves čas. Če bo le imel možnost, bo deloval na področju kulturne dediščine. Praktično ves prosti čas porabi za to področje. Za to je več kot usposobljen, saj je kot družbeno odgovoren posameznik obnovil en slovenski kulturni spomenik in ga ohranil pred propadom.

Ukvarja se z raziskovanjem slovenske zgodovine in naše kulturne dediščine, z dosežki naših prednikov in z našo politično zgodovino. S tem znanjem bo odličen promotor naše države med partnerkami in partnerji predsednic in predsednikov drugih držav. Študiral je doma in v tujini, ima doktorat znanosti, delal je doma in v tujini, videl je veliko držav, saj je bil tudi turistični vodič. Bo odličen prvi gospod naše države.

Moža ste zamenjali kot vodjo svojega volilnega štaba. Zakaj?
To je bilo načrtovano od vsega začetka. Kot nestrankarska kandidatka sem se morala tega projekta najprej lotiti bolj družinsko. Aleš in najini prijatelji so mi pomagali, da sem lahko vzpostavila platformo, s katere smo se potem lotili tega zelo zahtevnega podviga. Veliko mi je pomagal, neskončno sem mu hvaležna, toda z dnem uradnega začetka volilne kampanje je napočil čas za profesionalce.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Kako odgovarjate na očitke dr. Erika Breclja, ki je vašo odvetniško pisarno obtožil groženj?
Naša odvetniška pisarna ima zelo dober imidž. Mi tudi že imamo ta privilegij, da lahko stranke odklonimo. Smo pa specializirani za medijsko pravo. In primer gospoda Breclja je bil s tega področja. Stranka se je obrnila na nas, mi smo njegove določene neresnične navedbe demantirali.

Žalosti me, da gospod Brecelj ne razume poslanstva odvetnikov. Me pa čudi, da je dve leti in pol stara zadeva zdaj prišla na plan. Pozvala sem ga k temu, da to 'grozilno' pismo objavi, toda kot sem uspela zaslediti, zdaj trdi, da ga je izgubil. Upam, da bo gospod Brecelj vsaj poskušal razumeti odvetniški poklic. Mislim, da je ta zgodba zaključena.

Ankete vam zaenkrat kažejo dobro. Številke so precej stabilne, tudi delež neopredeljenih je majhen v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Ste prepričani v zmago ali vsaj v drugi krog?
Prepričana sem v to, da delam prav in zares v dobro ljudi in naše države, ki jo imam zares iskreno rada. Celo moje življenje je usmerjeno v držo neodvisnosti od strank. In izkušnje s terena mi govorijo, da je ravno to tisto, kar ljudje želijo od te funkcije. Letos se je kampanja, vsaj tista neuradna, začela prej kot običajno.

Ne bom tajila, da sem si na začetku želela podporo kakšne stranke, ampak ko sem videla to preračunavanje in kalkuliranje, to ni bilo nekaj, v čemer bi se znašla. To mi ne 'sede'. Zato sem morala začeti zgodaj. Že kar nekaj časa potujem po Sloveniji in se pogovarjam z ljudmi. Verjamem v zmago. Morda ne v prvem krogu, v drugem pa zagotovo.

Koga od ostalih predsedniških kandidatov bi volili, če sami ne bi bili v tej tekmi?
Zagotovo nekoga z levega političnega pola. Težko rečem kakšno ime ... Verjetno bi volila Marto Kos, če bi vztrajala pri kandidaturi.

Kdo od preostalih kandidatov je najboljši retorik?
Nihče ni slab.

Kdo od protikandidatov za vas predstavlja poseben izziv? Ali ob kakšni temi težko ostanete hladni?
Pravzaprav ugotavljam, da se veselim soočenj s katerimkoli od njih. Je pa poseben izziv gospod Anže Logar, ki se predstavlja kot neodvisni kandidat in se noče opredeliti do določenih tem, za katere je pred časom goreče navijal. To je res izziv. Po njegovem govoru se pogosto vprašam, ali je kaj povedal, ali lahko sploh repliciram na to, kar je povedal, saj ni nič povedal ... Tako da on gotovo predstavlja prav poseben izziv.

Nimate podpore nobene od koalicijskih strank, te imajo svoje kandidate. Sami ste se opredelili kot levosredinska kandidatka, a na vašo stran stranke niso stopile. Pogrešate njihovo podporo?
Po pogovorih z volivci ugotavljam, da je bila samostojna kandidatura prava izbira. Ne objokujem tega, da me koalicijske stranke niso podprle. Tudi analitika pravi, da se volivci ne odločajo za predsedniškega kandidata oz. kandidatko na podlagi strankarskega 'ukaza'.

Ali v morebitnem drugem krogu računate na podporo teh strank?
Bilo bi nespametno, če mi je ne bi dali.

Bi sprejeli podporo kakšne desnosredinske stranke?
Ne bom rekla ne, ker vendarle obstaja nekaj tem, pri katerih bi se lahko strinjali. Kar se tiče odklona na desno, pa naj takoj zatrdim, da popuščanja pri nekaterih vsebinah ne bo. Govorim o pravici do splava, odnosu do istospolno usmerjenih ... Pri teh temah skupne točke z desnico nimam.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Posvetiva se za trenutek zunanji politiki. Kako se bo po vaše končala zgodba v Ukrajini?
Naj najprej povem, da sem kot prebivalka Evrope in pravnica razočarana in žalostna, ker je diplomacija zaradi vojne v Ukrajini nemočna. Treba je povedati, da gre pri tej agresiji Rusije za eklatantno kršitev mednarodnega prava. Treba je tudi povedati, da je vojno začela Rusija. Gre za neizpodbitno dejstvo. Težko gledam tudi nemoč Organizacije združenih narodov, kjer je Rusija stalna članica Varnostnega sveta.

Stalne članice Varnostnega sveta so po drugi svetovni vojni postale države, ki so zmagale nad nacizmom in fašizmom. In da neka država zmagovalka druge svetovne vojne v organizaciji, ki je nastala zato, da bi bila branik miru, začne vojno - sploh pa z namenom, da odvzame drugi državi ozemlje, je nedopustno. To je hudo agresorsko, neodpustljivo dejanje, ki krši prav vsa temeljna načela mednarodnega prava. OZN ni perfekten, je pa organizacija, ki omogoča najširše mednarodno sodelovanje za reševanje skupnih problemov in za ustanovitev katere je bil osnovni motiv natančno to, kar zdaj jedrska sila in stalna članica Varnostnega sveta vehementno ruši: zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti.

Kako se bo končala ta vojna? 
Rusija je zagotovo ne bo končala prej, preden bo dosegla svoje cilje. Toda to ni sprejemljivo: kam pa pridemo, če se vsaka država odloči napasti drugo državo in ji odvzeti ozemlje samo zato, ker lahko? Ukrajina na to noče pristati, kar je razumljivo - to bi kaj lahko pomenilo konec Ukrajine, Rusija pa bi, pijana od zmagoslavja, poskušala svoje cilje uresničevati še kje, npr. v baltiških državah.

V zadnjem obdobju pa vendarle vidim vse več svetovnih politikov, ki skušajo Rusiji in njenemu predsedniku dopovedati, da gre za agresorsko dejanje, ki je krepko zamajalo stabilnost v svetu. Kitajska in Indija se počasi odmikata od zavezništva z njo. Tudi turški predsednik Erdoğan je pozval predsednika Putina, naj preneha z vojno. Vsekakor se bo vojna končala s pogajanji, vsak konflikt se. Toda ta pogajanja so smiselna le takrat, ko v njih sodeluje Ukrajina kot suverena država in enakopravna partnerica. Pogajanja, v katerih ena država izvaja politiko izvršenih dejstev, niso pogajanja.

Bi lahko predsednik Slovenije, predvsem v luči morebitnega zaostrovanja razmer na Zahodnem Balkanu, igral vidnejšo vlogo?
Predsednik Pahor je sam začel projekt Brdo-Brioni. To je projekt, ki ga naslednja predsednica mora nadaljevati. Gre sicer za neformalno skupino, za srečanje predsednikov držav Zahodnega Balkana, kjer pa vendarle lahko v neformalnih pogovorih začutijo drug drugega in ugotovijo, kje tičijo nevarnosti. Predsednik Pahor ima ogromno političnega znanja v tem prostoru in menim, da se je iskreno trudil, da do večjih konfliktov ne pride. Zadeve na nekaterih prostorih nekdanje Jugoslavije še niso urejene in še nekaj let bo trajalo, da bodo. Treba je aktivno delati na tem, da ne pride do nemirov ali vojne.

Bi pa rada ob tej priložnosti še nekaj povedala. Z grozo sem opazovala obisk srbskega člana predsedstva Bosne in Hercegovine Dodika pri predsedniku Putinu, ko sta se oba akterja objela. Ko je prišel k Putinu francoski predsednik Emmanuel Macron, je bila med njima nekaj metrov dolga miza. Zgrozila pa sem se zato, ker je lahko 'sod smodnika' na Balkanu še kako problematičen. Na Zahodnem Balkanu lahko hitro dobimo kakšne posnemovalce Putina, pa tudi sam Putin bi bil presrečen, če bi se krizno žarišče ustvarilo tudi na Zahodnem Balkanu.

Veseli me, da je Slovenija v zadnjem času na tem področju precej aktivna. Vztraja pri tem, da BiH dobi status kandidatke za vstop v EU, kar je ena od rešitev, ki jo sama tudi podpiram. Seveda mora BiH tudi narediti svoje – izpeljati volitve in dobiti vlado ter izvesti še niz drugih reform. Ob tem pa pričakujem od EU, da bo razumela pomen te kandidature, če naj Evropa ostane taka, kakršno jo vidim tudi sama: kot branika miru.

Pred časom je eden od ministrov madžarske vlade dejal, da je madžarska narodna meja na Muri. Bi se vi kot predsednica oglasili v takem primeru, ali bi zadevo prepustili premierju ali zunanjemu ministrstvu?
Mislim, da mora na področju zunanje politike ta trojica - torej državni zbor, vlada oziroma zunanje ministrstvo in predsednica republike - imeti enotna stališča. Ker ponavljam, Slovenija ni politična stranka in ravno na področju mednarodnih odnosov se mora kazati naša enotnost, naš enoten pogled na mednarodne odnose.

Glede Madžarske si je treba prizadevati za odlične odnose, tako kot z vsako sosedo, seveda ob pogoju enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Tu pa me nekaj skrbi. Namreč to, da predsednik madžarske vlade Orbán simpatizira s Putinom. Nekateri pravijo, da zaradi pragmatičnega pristopa do reševanja energetske krize. A tu je potencialno lahko zadaj še veliko več. Ne smemo pozabiti, da sedanja madžarska politična elita še posebej intenzivno podoživlja Trianonsko pogodbo iz leta 1920, ki jo vidi kot krivično.

Od narativa krivičnosti pa ni več daleč do revizionistične retorike, ki se lahko nanaša tudi na slovensko ozemlje. To, kar Putin počne v Ukrajini, je revizionizem in zagotovo spodbuja okolje, v katerem pride do takih teženj. Treba bo paziti, da se ta miselnost ne prenese še kam drugam. Predsednik Putin je v nekem govoru dejal, da je Rusija povsod tam, kjer so Rusi. Gospod Orbán je zelo blizu te retorike.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Nazaj domov. Vas je kaj presenetilo med obiski slovenskih občin in regij?
V zadnjih mesecih veliko hodim po Sloveniji. Bila sem v krajih, kjer že dolgo nisem bila, ali pa celo še nikoli, in jih ne bi kmalu obiskala, če se ne ne bi podala v kampanjo. To, kar župani delajo za razvoj svojih občin, je pohvale vredno. Kamorkoli sem šla, vsak župan me je sprejel, ne glede na politično barvo. Z vsemi sem imela pogovore na temo razvoja regij in občin. Skoraj vsi so mi rekli, da na lokalnem nivoju ne obstajata leva in desna opcija.

Občinski svetniki se dogovorijo o strateških projektih na območju občine, tudi na območju več sosednjih občin, ko gre za zadeve, kot so kanalizacija, vodovod in podobno. Iz teh srečanj po naši lepi Sloveniji sem vedno prišla vesela in polna energije. Menim, da se to da doseči tudi na državnem nivoju. Verjamem v to. Mi recimo zamujamo s pokojninsko reformo, zdravstveno reformo, ki ju ne moremo izpeljati v štirih letih. To, da imamo 150.000 ljudi brez družinskega zdravnika, 200.000 žensk brez ginekologa, se ni zgodilo čez noč. Če to niso teme, kjer bi se morali levi in desni poenotiti, potem res ne vem, kaj so.

Bi morali v Sloveniji imeti predsedniško rezidenco?
Da. In da se razumemo, jaz je ne potrebujem, imam lepo, prostorno hišo. Ampak zunanji videz države je pomemben, gre za zunanji znak državnosti. Kolikor je meni znano, je Slovenija edina država v Evropi, ki nima predsedniške rezidence. Vsak veleposlanik Slovenije v tujini ima svojo rezidenco, predsednik države pa je nima.

Lahko vam povem neko anekdoto. Ko je bil na obisku v Sloveniji ameriški predsednik Bill Clinton, pri nas je bil takrat predsednik vlade Janez Drnovšek, predsednik države pa Milan Kučan, sta želela oba naša predsednika ameriškega predsednika Clintona povabiti v Murgle na zaseben klepet. Ko je ameriška varnostna služba, sprva misleč, da gre za naselje rezidenc, pregledala okolico, so povabilo seveda odklonili. Skratka, ne gre za nek prestiž, da bi predsednik živel v palači. Tudi stroški varovanja predsednika, ki ni v rezidenci, so mnogo višji, kot če bi imeli rezidenco.

Kdo so vaše sorodne duše med evropskimi predsedniki in predsednicami?
Z velikim zanimanjem spremljam tri gospode z velikim G. To so nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, italijanski predsednik Sergio Mattarella in avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen. Vsi trije so res pravi umirjeni, zdravorazumski gospodje. Sem pa vesela, da je vse več žensk v politiki, čeprav še vedno ne dovolj.

Pred kratkim sem brala članek o tem, da je med 193 državami članicami ZN le 28 takih, ki imajo na mestu predsednika vlade ali države žensko. V Evropi je ta delež morda malce bolj v prid ženskam. Ženska energija je nekaj, kar je dobro, daje nek drugačen pogled na svet. Nismo tako militantne kot moški. Prav zato rada spremljam skandinavske predsednice vlade. To so mlade, izobražene dame z miselnostjo, ki mi je blizu.

Ste hodili v cerkev, ko ste bili mladi?
Da.

Ste verni, religiozni?
Ne. Sem ateistka. Spoštujem pa vsakogar, ki hodi v katerokoli cerkev. Tudi sama rada grem ob kakem prazniku. Skoraj vsem svojim nečakom sem birmanska botra. Če koga molitev pomiri, to pozdravljam.

Kako gledate na slovensko katoliško cerkev? Je lahko dejavnik poenotenja, sprave?
Vsak lahko prispeva k spravi, a na koncu gre za intimno odločitev vsakega posameznika. V mnogih družinah so imeli tako partizane kot domobrance in ti ljudje so se že zdavnaj pomirili sami s seboj. Mene bolj boli, da se ta odnos med izdajalci druge svetovne vojne, kar domobranci gotovo so bili, in partizani prenaša iz generacije v generacijo in se izdajstvo opravičuje oz. relativizira s krutimi in nesprejemljivimi poboji po drugi svetovni vojni. To zastruplja našo družbo. Temu področju se bom gotovo posvečala tudi sama.

Predsednik Pahor je naredil precej. Kolikor mi je znano, se je Zveza borcev opravičila za povojne poboje. Lahko pa podpišemo na stotine sporazumov, si politiki stokrat sežejo v roke, toda dokler predvsem politiki tega ne bodo ponotranjili, sprave pač ne bo. Prav je, da imamo spomenik v centru Ljubljane, to se mi zdi pravilna gesta, ampak na koncu je vse odvisno od ljudi, ki poslušamo politike. Želim si, da se politika sovraštva, ki izvira iz teh tem, ne bi prenašala iz roda v rod. In cerkev lahko tu naredi veliko.

Foto: Saša Despot Nataša Pirc Musar

Boste kot predsednica obiskovali športne prireditve?
Seveda. Sem športnica. Ko so olimpijske igre, gledam celo moderni peteroboj, če ga prenašajo po televiziji, tako rada imam šport. A verjetno tako goreče ne bom mahala z zastavo, kot to počne predsednik Pahor (smeh, op. a.).

Nastopate v bowling ligi?
Da. Zadnja dva meseca in pol ne treniram, a sem prejšnji teden vendarle bila na tekmi. Sicer sem šla na njo brez treninga in bila sem kar presenečena nad tem, kako dobro mi je šlo. Kmalu imam še eno tekmo in tudi te se bom udeležila.

Kdaj ste nazadnje skočili s padalom?
Z jadralnim padalom sem nazadnje skočila pred dvema letoma, pri Vipavi. Sem pa skočila tudi z letala, bila trikrat na bungee jumpingu ... Sem 'adrenalinec', preizkušam svoje meje.

Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?
Osebno avtorja Mihe Mazzinija. Dal mi jo je v branje, še preden je izšla, napisala sem kratko recenzijo. Gre za izjemno dobro napisano delo. Miha se je razkril do obisti. En stavek sem si zelo zapomnila: Če želiš biti srečen, pojdi na Instagram, če želiš biti žalosten, pojdi na Twitter. Pred tem sem prebrala Gretin greh Urške Klakočar Zupančič. Rada prebiram slovenske avtorje. Veliko je takih, ki si zaslužijo pohvale. Tudi zadnja knjiga Jerneja Dirnbeka mi je bila zelo všeč.

Berete hitro?
Če me knjiga potegne, potem sem hitra. Ampak zadnja dva meseca ni časa za poglobljeno branje.

Zadnji film, ki ste ga gledali?
Žena z Glenn Close. Igrala je ženo Nobelovega nagrajenca za književnost. Ta ženska ima izjemno obrazno mimiko. Prevrtela sem si ga in ga začela gledati ob enajstih zvečer in obenem bentila, da bom spet šla pozno spat. Ampak ga nisem mogla nehati gledati.

Vaš najljubši praznik?
8. marec. To je dan, ko ne sin ne mož ne pozabita na rožice. Tudi moj ati ne pozabi, nikoli. In to je dan, ko grem do Aleševe in svoje mame. Ta praznik mi, ker verjamem v žensko energijo, veliko pomeni.

Kako gledate na družbena omrežja?
Veliko posegam na družbena omrežja, v zadnjem času predvsem zato, ker so mediji bolj naklonjeni strankarskim kandidatom. Zame so družbena omrežja pomemben komunikacijski kanal. Sem pa v to vpeta že 15 let, uporabljati jih nisem začela le zaradi kandidature. Imam kar lepo število sledilcev. Res pa je, da je na družbenih omrežjih bolj zaželjena hitra, vsebinsko ne preveč obsežna komunikacija.

Zdi se mi, da fotografije povedo več od besed. Fotografija z mojo čivavo bo dobila tristokrat več všečkov, kot če posnamem filmček o mojih pogledih na zunanjo politiko. Vse to razumem in prav je, da ljudje politike spoznajo tudi z druge plati. Je pa vse bolj problematično, ker vsebinsko polne ključne informacije ne pridejo do ljudi. Če sporočila nisi strnil v 140 znakov, potem mnogih nisi dosegel. Edina stvar, ki sem se je poslužila na novo, je TikTok. Sicer pa sem na Twitterju in Facebooku že več kot deset let, na Instagramu pa dve leti.

Anketa Mladine Temu kandidatu v prvem krogu kaže najbolje