Primorske občine, ki so neuspešno zagnale projekt Regijski center za ravnanje z odpadki Nova Gorica, ovrednoten na 47 milijonov evrov, trdijo, da so šele pretekli mesec od ministrstva za kmetijstvo in okolje izvedele, da je načrtovanih preveč tovrstnih regijskih centrov, saj po oceni države že regijski center v Ljubljani pokriva polovico vseh slovenskih potreb. Potem ko so občine zaradi pritožbenih postopkov zamudile rok za pridobitev 24 milijonov evrov evropskih sredstev iz iztekajoče se finančne perspektive (2007–2013), jih je država zavrnila, da se izvedba prenese v naslednjo perspektivo (2014–2020). V projekt, ki so ga dokončno opustile, so do zdaj vložile slabih 1,3 milijonov evrov. "Glede na ta dejstva obžalujemo, da država ni že pred leti uskladila število regijskih centrov ter tako prihranila veliko denarja in vloženega dela," so ob tem dejali na Mestni občini Nova Gorica.

Težave s projekti

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje vračajo žogico občinam, češ da je področje ravnanja z odpadki v pristojnosti občin. Te so na podlagi starih podatkov o količinah odpadkov načrtovale predimenzionirane centre, pri čemer jih je vodila tudi želja po čim večji rentabilnosti. Ministrstvo je v tej finančni perspektivi izdalo šest odločb o dodelitvi evropskih sredstev za regijske centre za ravnanje z odpadki.

Od razpoložljivih 155 milijonov evrov v ta namen jih je bilo načrpanih slabih 137 milijonov ali 88 odstotkov. Kljub temu pa je iz dokumentacije o teh projektih razvidno, da imajo težave z izvedbo štirje: Ljubljana, Koroška, Zasavje in Dolenjska. Po oceni Jorga Hodaliča, direktorja svetovalnega podjetja E-net okolje, se zapleta predvsem zaradi neživljenjskih predpisov s področja varstva okolja in pritožbenih postopkov, ki se lahko vlečejo v nedogled.

"Pozabili" na sežigalnico

"Načrtovanih regionalnih centrov za ravnanje z odpadki je preveč, saj bi najbrž zadostovala dva ali trije. Količine mešanih odpadkov se močno zmanjšujejo v korist ločevanja, a projektov temu niso prilagajali," ocenjuje Viktor Grilc, strokovnjak s področja varstva okolja in ravnanja z odpadki. Po njegovih besedah pa je temeljna težava v tem, da država ni poskrbela za sežigalnico, s čimer se dogaja dvojna škoda: odpadki se vozijo na sežig v tujino, zaradi česar nastajajo nepotrebni stroški, obenem pa bi jih bilo mogoče uporabiti kot energent v toplarnah in betonarnah. S tem se strinja Hodalič: "Sloveniji v tej finančni perspektivi ni uspelo porabiti evropskih sredstev za izgradnjo sežigalnice, v naslednji pa ni predvidenih sredstev za projekte ravnanja z odpadki." Edina sežigalnica je v Celju, a ima omejene kapacitete. "V Sloveniji na splošno vlada napačno prepričanje, da sežigalnice pomenijo veliko breme za okolje, kar pa izkušnje številnih evropskih držav ne potrjujejo," pojasnjuje.