„Zakonodaja omogoča delo v korist skupnosti, vikend zapor, hišni zapor. Te oblike so cenejše kot zapor, a se skoraj ne uporabljajo,“ je dejal Valentinčič. Za izrekanje kazni so pristojna sodišča. Lani so dvema obsojencema s kaznijo do devetih mesecev zapora to spremenila v hišni zapor, devet, ki so imeli kazen do dveh let so dobili delo v korist skupnosti, nekaj več kot šestdesetim pa je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij omogočila vikend zapor. To pomeni, da so med tednom lahko hodili v službo in bivali doma, na dela proste dni pa so morali biti v zaporu. Od letos so sicer za izrekanje vikend zapora pristojna sodišča.

Tristo jih pride v zapor kar samih

„Letno sprejmemo okrog tisoč novih zapornikov, 80 odstotkov jih ima kazen manj kot dve leti in tretjino jih na prestajanje kazni pride prostovoljno s prostosti. Njihove kazni bi lahko nadomestili z alternativnimi kaznimi,“ meni Valentinčič, ki se je danes odzval na revizijo računskega sodišča, ki je ugotovilo, da država ni učinkovita pri reševanju problema prezasedenosti zaporov.

Kar precej nepotrebnega dela je tudi z uklonilnim zaporom, s katerim naj bi dolžnike prisilili, da poravnajo denarne kazni. „Velika večina kazni je plačana, kar pomeni, da grožnja z zaporom deluje, kar nekaj pa je tudi takih, ki nimajo sredstev. To smo ugotovili skupaj s centri za socialno delo in sodišču predlagali, da se jih izpusti, kar se navadno tudi zgodi. Če bi to ugotavljali prej, policiji ne bi bilo treba iskati teh ljudi, jih voziti v zapor, pri nas je treba urediti sprejem, opraviti zdravniški pregled in bi se izognili precej stroškom,“ meni Valentinčič.

Včeraj so bile v slovenskih zaporih 1.404 zaprte osebe, kar je sedem odstotkov več, kot bi jih smelo biti po slovenskih normativih (sedem kvadratnih metrov na zapornika). Evropsko sodišče za človekove pravice je dopustno mejo postavilo pri treh kvadratnih metrih, šestim slovenskih zapornikom pa je zaradi tega že bila dosojena odškodnina od šest do osem tisoč evrov.

"Trenutno imajo zaporniki v vseh zaporih več kot tri kvadratne metre prostora,“ je zagotovil Valentinčič. „To je prioritetna naloga vseh direktorjev, če se bo število zaprtih še povečevalo, pa bomo to težko zagotavljali,“ je še opozoril.

Največja gneča v Ljubljani

Najbolj pereče so razmere v Ljubljani, kjer je pol več zapornikov, kot bi jih smelo biti. Kapaciteta je 135, zapornikov pa 201. „Leta 2009 jih je bilo skoraj tristo, zdaj je alarm pri 210, ko začnemo s premestitvami. V Ljubljani je sicer največji pripor, saj je pripornike treba voziti na sodne obravnave, z razdaljo pa se povečajo stroški. Premeščamo pa obsojence, in to redno, največ v Koper. Predvsem pri socialno ogroženih pa to lahko pomeni, da jih družinski člani v Mariboru ali Kopru ne morejo več obiskovati. V Sloveniji je tako, Štajerci so radi zaprti v Mariboru, Primorci v Kopru, Ljubljančani pa v Ljubljani,“ je pojasnil Valentinčič.

Zakaj dvakrat več zaprtih?

Število zaprtih oseb se je v 15 letih podvojilo. Je to zaradi strožjih kazni ali več kriminalitete? „Resnih analiz ni, prevladuje pa stališče, da je število zapornikov bolj odvisno od kaznovalne politike kot od stopnje kriminala. Po osamosvojitvi do srede devetdesetih je število zapornikov upadalo, potem se je čez noč začelo strmo povečevati, nato je padlo, od leta 2005 pa spet narašča,“ je pojasnil Valentinčič.