Ne gre za varčevanje za vsako ceno, ne gre za spreminjanje javnega zdravstva v visoko učinkovito podjetje in ne gre za zmanjševanje kakovosti na račun hitrosti. Gre za zdravo pamet. Primer pacienta, ki ga objavljamo v shemi, je resničen primer posameznika z imenom in priimkom, a v resnici ni pomembno, za koga ali kaj je šlo. Njegov primer je simptomatičen, kaže pa na neučinkovito organizacijo in papiromanijo megalomanskega zdravstvenega sistema.

Vse stane. Ni namreč normalno, da mora posameznik za en poseg pridobiti tudi tri različne napotnice. Ni normalno, da morajo napotnice, ki prilezejo iz tiskalnika v zdravstvenem domu, po običajni pošti ali pa v pacientovem avtomobilu potovati od ene zdravstvene ustanove do druge, da jo na ciljni lokaciji uslužbenec odčita z neko drugo napravo. Ni normalno, da mora pacient, ki ima v rokah napotnico, kartico zdravstvenega zavarovanja, osebni dokument in še kaj, s kulijem izpolniti še papirnat obrazec s svojimi osebnimi podatki. Ni normalno, da mora v torek popoldne v zdravstveni dom, da ga osebni zdravnik naroči za preiskave krvi, v sredo dopoldne na oddajo krvi, popoldne z izvidom k zdravniku, nato pa v četrtek po napotnico k specialistu na primarni ravni, ker ta ob torkih in sredah ne dela. Vse to nas stane. Stanejo papirnate napotnice, stanejo medicinske sestre, ki so v praksi administratorke, ne nazadnje pa stane tudi bolniška odsotnost državljana, ki namesto v službi sedi v čakalnih vrstah.