Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. V Sloveniji imamo pregovorno slabo cestno infrastrukturo. Avtocestni križ smo pacali leta in leta, mestne vpadnice v največjih mestih niti približno ne “požirajo” več kolon, ki se valijo proti središčem ob prometnih konicah, luknje krpamo iz leta v leto. Lahko bi modrovali, zakaj je z marsikaterim razpisom odletel kak milijon, kako je odpadal omet šentviškega predora ali kolikokrat smo “aneksirali” Markovec. Ampak tega denarja ni več. Finančna situacija v državi pa je takšna, da nam ne bi pomagali niti tisti milijoni, ki pri velikih infrastrukturnih projektih odtečejo neznano kam.

Prioritete. Nesprejemljivo je, pravijo na direkciji za ceste, da so namenska sredstva, zbrana za vlaganje v ceste, povsem preusmerjena na železnice. Nesprejemljivo s stališča nenamenske porabe in naravnost nezaslišano, dodajam jaz, če pomislimo na stanje slovenskega železniškega omrežja. Mimogrede: gradbeno dovoljenje za famozni drugi tir med Koprom in Divačo naj bi na primer po zdaj že davnih napovedih predprejšnjega predsednika vlade Boruta Pahorja imeli aprila 2011. Še vedno ga nimamo, v igri pa naj bi bila druga polovica letošnjega leta. Medtem je prejšnji minister Zvone Černač že napovedal, da utegne priti do temeljite presoje ustreznosti projekta, saj ekonomsko ni upravičen. Če projektov ne speljemo v obdobju debelih krav, lahko o njih zdaj le sanjamo. In se vozimo po luknjastih cestah. Še sreča, da imamo vsaj javni prevoz na visoki ravni! Aja, tudi ne ...