Moj brat je glasbenik. Polprofesionalni muzikant, ki poleg službe igra kitaro – baskitaro, da ne bo slučajno ognja v hiši –, s čimer vsak mesec zasluži še kakšen evro. Ne vem natančno, koliko, pa saj to niti ni pomembno. Dokler je študiral, so mu honorarje plačevali prek študentske napotnice. Ker so se mu pred kakšnim letom koncerti začeli kopičiti, se je – tudi ob mojem prigovarjanju – odločil, da svoje finance uredi in odpre popoldanski s. p. Ko sem bil nekaj tednov po tem pri njem na obisku, je imel na mizi kuverto Ajpesa z dopisom o vpisu v poslovni register. Ime podjetja? Top PVR. "PVR?," vprašam. Najprej sem pomislil na znamko ojačevalca – glasbeni analfabet, pač. A ker so glasbeniki običajno polni nenavadnih domislic, sem slutil, da ima nekaj za bregom. "Ja, Top prst v rit!," odgovori na pol v smehu, a hkrati smrtno resno. "Gre za klasični nateg," doda. "Država mi najprej pobere tretjino plače za socialne prispevke, zdaj pa jih moram plačati še od honorarjev, ki jih dobim od koncertov. Pa zato nimam nobene dodatne pravice! Prek avtorske pogodbe pa se mi itak sploh ne izplača delati!"

Pred dvema tednoma sem mu poslal elektronsko pošto z vladnim predlogom, da bodo popoldanski espeji morali v zdravstveno blagajno prispevati sedemkrat več kot doslej; 32,11 namesto 4,55 evra. Lahko si mislite, kakšen je bil odgovor. Kletvice bom izvzel, se je pa pridušal, da bo, če predlog obvelja, razmislil tudi o možnosti, da kitaro postavi v kot.

Uravnilovke običajno niso pravične. Gotovo obstajajo izjeme, ki status in sistem izkoriščajo, a bojim se, da bo država z udarcem po popoldanskih espejih, ki služijo s štrikanjem, prodajo verižic in podobnim, dosegla nasprotni učinek. S takšno politiko bo prst, kamor sonce nikoli ne posije, dobila vlada. Rada bi napolnila zdravstveno blagajno, a z ukrepi spodbuja sivo ekonomijo. Z zadnjico torej podre, kar ji uspe postaviti z rokami.