Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos Olimpijske igre v ruskem Sočiju – začele se bodo prihodnji petek – so velik posel, vreden skoraj 40 milijard evrov. Večino poslov pri gradnji športne infrastrukture ter obnovi cestnega in železniškega sistema so dobila ruska državna podjetja ali tista v lasti milijarderjev z zvezami v Kremlju. Med tujimi podjetji je bil pri delitvi pogače najuspešnejši avstrijski Strabag, a tudi ta je olimpijski posel dobil po tem, ko je njegov pomemben solastnik postal ruski milijarder Oleg Deripaska. Na slovenske mize pa je padlo le nekaj drobtin.

Banalno. Lahko smo ponosni, lahko pa se nam morebiti zdi le prav banalno, ko ob teh milijardnih poslih beremo vznesene zapise, da bodo sneg v Sočiju teptali tudi planiški mojstri za pripravo skakalnic ali pa da je Mednarodni olimpijski komite zagotavljanje mednarodnega televizijskega signala s smučarskih skokov in nordijske kombinacije zaupal celo ekipi naše javne televizije.

Kako (ne)relevantni smo za Ruse, morda kaže tudi dejstvo, da nam z njihovega veleposlaništva sploh niso odgovorili, ali so se nanje za prodor do poslov v Sočiju morebiti obrnila kakšna naša podjetja. No, če smo odkriti, tudi pri naši gospodarski diplomaciji v Moskvi smo povpraševali brez uspeha. Upajmo, da takšnega odnosa, kot ga imajo do medijev, nimajo do poslovnežev, če se ti seveda sploh obračajo nanje. Tisti, s katerimi smo govorili, se namreč ne, pač pa posle dobijo na podlagi svojih referenc in brez (ne)pomoči naših državnih uslužbencev.