Zgodilo se je 1. septembra leta 1966, v noči med sredo in četrtkom nekaj po polnoči, ko je tri kilometre vstran od letališke steze letalo zadelo ob krošnje dreves in za tem strmoglavilo v gozd.

"Letalo "Britannia" britanske družbe Britannia Airways je priletelo iz Londona, letelo je vzhodno od Kamniških planin, čez Olševo in zavijalo proti Gorenjski tako, kot pristaja večina letal, ki prihajajo iz zahodne Evrope proti Brniku. Tu pa je nit dogajanja prekinjena," so o tragediji  zapisali v takratni posebni izdaji Dela. Na naslovnicah slovenskih pa tudi mnogih tujih medijev je pisalo, da se je zgodila največja letalska nesreča na slovenskih tleh, kar velja še danes.

"Letalo, ki se je znašlo iz neznanih vzrokov na nepredpisani višini (okrog 20 m), je udarilo v gozd na mestu, na katerem bi moralo imeti višino približno 200 m. V tej katastrofi je izgubilo življenje 95 oseb, 22 jih je nesrečo preživelo," zadnje trenutke pred katastrofo nad gozdičkom pri vasi Lahovče opisuje takratni Gorenjski glas. Mediji so namreč sprva poročali, da je umlo 95 britanskih turistov in članov posadke, pozneje se je številka zvišala na skupaj 98 mrtvih.

Po petdesetih letih bodo postavili spomenik 

Petdeset let po dogodku so se na prizorišče znova odpravili letališki gasilci, tokrat z namenom, da očistijo zaraščeno območje, kjer bo po novem stal spomnik.

"Ob čiščenju, ki smo ga opravili aprila, smo iskali staro obeležje. Po pričevanju domačinov, naj bi namreč že stalo na območju razbitin, vendar ga nismo našli. Smo pa naleteli na kar nekaj kosov razbitin, ki so ležale približno petnajst centimetrov pod zemljo," je za Žurnal24 dejal Bine Perič vodja intervencije na Gasilsko reševalni službi Aerodrom Ljubljana, ki je med drugim napisal knjigo o zgodovini delovanja letaliških gasilcev. Kot je dejal, ga je k temu spodbudil prav omenjeni dogodek.

"Z namenom ugotavljanja dejstev sem lani oktobra opravil intervju z 85-letnim Francem Košnjekom, ki je v času nesreče vodil letališko gasilsko službo,"  nam je zaupal avtor knjige, ki bo izšla 13. septembra, na dan, ko Aerodrom Ljubljana na kraju dogodka pripravlja spominsko slovesnost; slavnostna govornica bo britanska veleposlanica v Sloveniji.

Najhujša nesreča se je zgodila manj kot tri leta odkar je na Brniku zraslo novo letališče. Franc Košnjek se takole spominja tega tragičnega dne, ko je bilo na letališču veliko manj usposobljenih ljudi, kot to velja danes: "V službi so bili le vodja izmene in dva gasilca, na pomoč pa so priskočili še drugi zaposleni, predvsem tisti iz tehnične službe," je dejal.

O nesreči ga je obvestila čistilka

 "Najbolj se spominjam, da sem bil za ta večer dogovorjen, da grem na randi. Še danes ne vem, kaj se mi je motalo po glavi, vendar sem v sebi čutil nekaj, da sem zadevo odpovedal in ostal doma. Ko sem ravno dobro zaspal, je zazvonil telefon. Prva me je o nesreči obvestila kar čistilka z letališča. Ko sva se pomenila vse pomembno, sem takoj odhitel v kranjsko poklicno gasilsko enoto, saj takrat še nisem imel svojega avtomobila. Mislil sem, da se bom pač z njimi odpeljal na mesto nesreče, vendar sem jih zamudil, vsi so že odšli. Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzel vozilo občinske gasilske zveze. Ko sem prišel na kraj nesreče, je bil tam že vodja izmene Nande Šket, ki je do mojega prihoda vodil intervencijo. Ko sem si ogledal stanje, sem zavpil, katere potnike je treba najprej reševati, srečal pa sem tudi dva potnika, ki ju je vrglo iz letala. Bila sta v šoku. Kar močno sem ju moral pocukati in opozoriti, naj se čim prej oddaljita od mesta nesreče.Večino potnikov smo reševali iz letala. Spominjam se, da sem zelo močno vpil na vse reševalce, ki so bili na kraju nesreče," je spomine opisal Košnjek.

Tragedija pri Lahovčah

"Nikoli ne bomo vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo, kako je bilo v tistih strašnih trenutkih, polnih groze in trpljenja," v članku "Tragedija pri Lahovčah" občutke opiše novinar gorenjskega lokalnega časopisa, ki je takrat beležil tudi pretresljive izpovedi tistih, ki so med prvimi prispeli na kraj: "Bilo je grozljivo; mlada dekleta so jokala, meso jim je bilo ožgano na nogah. Potem sem zagledala človeka, ki je gorel, pa sem omedlela," mu je povedala mlada vaščanka iz Lahovč.

Preživeli, ki so jih po prvi pomoči na prizorišču prepeljali v ljubljansko bolnišnico, so se slabo spominjali še piše v članku, kjer novinar doda pričevanje 25 letnega dekleta, ki ga je zabeležil njegov kolega, dopisnik Dela.

Pričevanja preživelih

"Z dvema prijateljicama sem sedela v repu letala. Malo pred nesrečo sem čutila, da je začelo letalo premetavati iz vodoravne smeri. Nenadoma pa je začelo letalo strmo padati in čutila sem močan pritisk v ušesih. Trenutek zatem je letalo že treščilo na tla. Bila sem vas čas pri zavesti. Po nesreči sem ležala med razbitinami in vse naokrog je bilo slišati iz teme krike in stokanje. Čez kakih deset, dvajset minut so prišli prvi ljudje in rešilni avtomobili, s katerimi so nas prepeljali v bolnišnico."

"Zaslišal sem prasketanje. Nekdo je dejal, da nas čaka grob pristanek. Ko sem pogledal skozi okno, sem zagledal drevesa in pomislil, da smo zadeli v goro. V tistem trenutku smo treščili ob tla, letalo je eksplodiralo, odprlo kot lupina in se raztreščilo na tisoče koščkov. Zaslišal sem samo šrtanje. Nekako sem poskušal priti ven, vendar mi ni uspelo odpreti varnostnega pasu. Pogledal sem ženo, ki je bila v nezavesti. Nisem vedel, ali je živa," je v intervju za enega od britanskih medijev veliko let pozneje dejal preživel Britanec katerega žena se je ravno tako živa vrnila domov. 

Letališče ni krivo za nesrečo

Letališče je že naslednji dan delovalo nemoteno, raziskovalci so objavili prvo poročilo o nesreči: " S preverjanjem radio navigacijskih instrumentov na letališču Ljubljana in magnetofonskega traku, ki registrira pogovor med posadko letala in organi letališke kontrole letenja, so ugotovili, da so vsi aparati na ljubljanskem letališču delovali v redu in da je kontrola letenja delala po predpisih," ugotovitve takratne komisije za ugotavljanje vzrokov nesreč povzema Gorenjski glas, ki dodaja, da je prvo uradno poročilo precej suhoparno.

Letala ni bilo več na zaslonu

"Iz magnetofonskega traku, ki ga novinarjem še niso predvajali, je komisija ugotovila, da je pilot ponesreče­nega letala Smith (star 43 let, ima pa že 12.000 ur letenja) videl pristajalno stezo, ko je bil nad Dolskim. Govoril je s kontrolorjem letenja Tugomirjem Zaletelom in mu rekel: "Viidim stezo". Kontrolor je odgovoril: "O. K." Pilot nato: "O. K. Hip nato pa je rekel: "Dajte mi radar! Kontrolor je skočil do radarja, ki je samo dopolnilno vodilo pri pristajanju letal, toda letala ni bilo na zaslonu. Skoraj ob istem času pa je dolžni okrog 250 do 300 metrov s prostim očesom opazil ogenj skozi okno, ki se je pokazal nad gozdičkom, kamor je padlo letalo,"  še piše članku.

Miličniki težko nadzorovali radovedneže

Vodja intervencije Franc Košnjek je v omenjenem intervjuju spregovoril tudi o težavah, ki so jih reševalcem in raziskovalcem povzročali bližnji prebivalci. Ti so namreč odtujevali predmete in jih odnašali domov. Kot je dejal, je takratna milica morala postaviti obroč in zavarovati prizorišče. 

O tovrstnih težavah je poročal tudi Gorenjski glas in ob tem izpostavil nezadovoljstvo okoliških kmetov zaradi številnih radovednežev, ki so si želeli ogledati letalske razbitine. Kot je zapisal novinar, je prizorišče letalske katastrofe pri Lahovčah za številne še vedno cilj popoldanskega ali nedeljskega izleta. Glavne dele razbitega letala so namreč prestavili na travnik pred gozd, "kjer jih obiskovalci – ki pa jih miličniki in vojaki še vedno ne pustijo zraven – bolje vidijo kot prej."

vanda.levstik@zurnal24.si