Duh olimpijskih iger ste doživeli  dvakrat, leta 1998 v Naganu in leta 2002 v Salt Lake Cityju. Zdaj ga boste torej tretjič. Seveda bo to za vas popolnoma drugačna preizkušnja. Sicer pa, zakaj ste nehali s kariero? 

To so različne zgodbe, prideš do neke točke, ko bi moral storiti še kaj drugega, kot samo trenirati. Res, da sem končala dokaj mlada za smučarsko tekačico, vendar sem prišla do takšne stopnje, da mi morala za boljše rezultate tudi kaj vzeti. Tudi to je bil vzrok za konec.Mi smo bili generacija, ki je orala ledino. Takrat je prišla v reprezentanco Petra Majdič. Začeli smo trenirati na ledenikih, hodili na višinske treninge, takrat se je začelo. Mi smo ta mladim utrli pot.

In kako ste potem pristali, oziroma ostali v Črni? 

V našem smučarskem klubu so potrebovali trenerja. Ker sem končala fakulteto za šport, sem bila primerna za to, poleg tega so v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem potrebovali športnega pedagoga in tukaj sem se našla.

Vrhunska športnica, olimpijka, ki je pristala med specialci - tako so se pri nas poimenovali duševno prizadeti šporniki. Predvidevam, da je za to zaslužen tudi vaš oče Marjan Lačen, ki je na tem področju v Sloveniji oral ledino.

Foto: Specialna olimpijada Otvoritev specialne olimpijade Spomnim se, bila sem še zelo majhna in ti otroci so bili ves čas pri nas doma. Moj oče je imel te otroke za svoje in midva z bratom sva to drugačnost sprejemala od malega. Zame je bilo to popolnoma normalno. Oče je človek akcije, on je šport pripeljal v zavod, kar je bilo meni vedno všeč. Moj oče je tudi oče specialne olimpijade.

Kako je delati  z osebami z duševno motnjo? Seveda gre tudi tukaj za izbrance, olimpijce, najboljše špornike med njimi, vendar razlike so...

Tukaj si vse drugo prej, kot trener. Si oče, mama, vzgojitelj. Trener si čisto na koncu. Bila sem trenerka v smučarskem klubu Črna, bila sem vrhunska športnica in vem, da ni primerjave. Tukaj si njihov vodja, njihov prijatelj. 

V ekipi so ljudje različnih starosti, nogometaši naprimer, specialni športniki, ki so stari tudi 50 let, starejši kot vi torej. Kako jih spremljevalci, ki vas ni veliko, spremljate, nadzirate?

V specialni olimpijadi je tako, da so dvanajstega leta tekmujejo v posebni, mlajši kategoriji, nad to starostjo pa spet v posebni. Res je, vsi so skupaj. Seveda se jih razdeli v skupine, vendar po sposobnostih. Sicer pa, čeprav so starejši, so to še vedno otroci, na nivoju dvanajstih do trinajstih let. Tudi motorika je pri njih zelo okrnjena.

Na specialni olimpijadi jih torej razdelijo po sposobnostih.

Foto: Žurnal24 Damjan Gerič z medaljami Seveda. Moj varovanec Gerič Damjan je plavalec, ki je sicer motorično precej sposoben in bi lahko tekmoval celo na pravih tekmah. Pri njemu so tako treningi kar precej primerljivi s tistimi pravimi.. Delava intervale, skrbno beleživa. Te čase sem ves čas pošiljala v Los Angeles, kjer so letos specialne olimijske igre. Na osnovi časov potem naredijo skupine.

Pa vendarle, gre za ljudi z duševno motnjo. Za delo z njimi moraš biti usposobljen in po drugi strani, tudi človek za to. Kako jih motivirate, kaj storite, ko se nekaj zalomi, kakšni so prijemi?

Ko so izvedeli, da gredo v Ameriko, je bila to takšna motivacija, da si tega sploh ne morete predstavljati. Ves čas bi trenirali in zaradi tega smo v bistvu mi trenerji v veliki prednosti. Oni to hočejo.

Kaj pa poraz? 
Pri porazu reagirajo veliko manj tragično kot drugi športniki. Zato, ker so na splošno srečni in k temu veliko pripomore šport. Bom pa drugič, si reče.

Leta nazaj sem si kot novinarka ogledala slovensko tekmovanje v specialni olimpijadi, bila sem na predstavitvi reprezentance pred odhodom na letošnje svetovne igre v Los Angeles in moram priznati, da toliko pozitivne energije na kupu še nisem čutila, videla. Kar prevzame te.

Foto: Specialna olimpijada Slovenije Nataša Lačen To, kar vidite, kar čutite, to so oni. Nič ne skrivajo, so popolnoma naravni. Kot otroci, s katerimi se običajno vedno dobro počutimo. Nič ni zadaj, nič ne skrivajo in to me pri njih najbolj fascinira. Če bo pa kaj narobe, mi bo to povedal, udaril, objel, ko si to zaželi. Zaradi vsega tega sem se tudi sama zelo spremenila. Včasih si prav razočaran, ko prideš v realni svet. Čeprav je res, da z njihovim preprostim in iskrenim življenjem danes enostavno ne moreš preživeti. S to pristnostjo. To je res lepa izkušnja. Čeprav ne vem, ali bom imela dovolj energije, da bi to počela do konca, do upokojitve, saj te po drugi strani to delo, kljub pozitivni energiji, ki jo dobivaš, izčrpa. Je pa res, ta pristnost...Takšni so.

Črna na Koroškem je res prava zibelka športa pri nas. Od kod vam to? Ste začetniki specialne olimpijade, pa vsi ti smučarji, da o Tini Maze sploh ne govorimo.

Enkrat je nekdo dejal, da si se v Črni, če nisi bil športnik, zapil in hitro vse skupaj končal. Ogromno imamo ljudi, ki nič ne delajo, gre za dolino, ki je stisnjena, odrezana. Nimamo kaj dosti izbire, razen smučarskega kluba, športa. Otroci nimajo kaj drugega za počet. 

Specialna olimpijada se je začela v Črni... 

Seveda. Zaradi centra. Moj oče je pri svojem del ugotovil,da je šport za njih izjemno pomemben. Vzdržuje jih pri kondiciji.Telesno bi že marsikateri opešal, če ne bi imel športa. Tudi tiste na vozičku vzpodbujamo k sodelovanju skozi vso leto. Na koncu organiziramo prireditev špornik leta. Pridite enkrat gor, pa boste videli, kako to izgleda. Skozi vse leto zbiramo točke, tudi v sankanju. Na koncu leta imamo prireditev špornik leta in to je noro, kakšna čustva takrat pridejo na plano v naši dvorani. Ko pa še pridejo vrhunsksi šporniki podeliti te medalje, je pa itak noro. Športniki se ne morejo načuditi vzdušju, ki vlada takrat. Pozitivna energija te kar preplavi. Pridite kdaj k nam. 

To pa je premagovanje predsodkov, da o socializaciji sploh ne govorimo... 
Nikoli ne bom pozabila mame, ko je prišla na piknik staršev. Prišla je iz Vipave, sin je pri nas. Dejala mi je je, da se najbolje počuti v Črni. Ko gresta s sinom na sprehod, ko se držita za roke, se namreč po mestu nihče ne obrača za njo. Črnjanom se to zdi noramalno.Ti otroci so se pri nas enostavno zlili z okoljem.

V Črni imate tudi skupnosti, kjer fantje in dekleta z lažjo duševno motnjo živijo skupaj.

Seveda imamo veliko parov, živijo v stanovanjih. Na dogodkih, kot je ta v Los Angelesu, se jih bo več kot pol zaljubilo in to je super. Čeprav ne znajo tujih jezikov, se super razumejo med seboj. Ni jim nerodno, odlično se sporazumevajo, saj nimajo zavor, kot mi, ki nam je nerodno, če ne obvladamo jezikov.To so prijateljstva. Ko bodo prišli nazaj, pa bodo itak zvezde, zvezde tudi v Črni. Tudi naša županja jih zelo podpira, kot olimpijce jih vabi na prireditve.

Sicer pa to ni ni nenavadnega, Začetki specialne olimpijade segajo v Združene države Amerike, pokrovitelji so Kannedyjevi, na otvoritvi prva dama, pa Schwarzenegger. V ZDA naredijo iz tega pravi šov. Ste jih kaj pripravljali na ZDA? Je bilo kaj treme?

Seveda, letalo, dolga pot. Sprašujejo, če lahko pokličejo po telefonu. Damjan me je spraševal, če bomo sami na avionu, če bomo jedli. Damjan je oseba z zmerno duševno motnjo, vendar ne zmore sam skrbeti zase. Zato me zelo potrebuje na takšni poti. Pozablja kaj obleči, na tekmovanje znajo priti ti fantje in dekleta tudi brez kopalk. Zato smo mi tukaj, da jim pomagamo. V tem primeru sem kot mama.

Kakšen izziv vam predstavlja to delo?

Meni je izziv to predvsem to, da se dobro počutijo. Na začetku sem delala napake, pozabljala stvari za njih. Gre za veliko odgovornost, prisoten moraš biti 24 ur na dan, skrbeti za njihovo prehrano. Dekleta dobijo menstruacijo. Treba jih je naučiti, kako se spopasti s težavami, bdeti nad njimi, kar je na takšnih tekmovanjih precej odgovorno. Treba je paziti tudi na njihovo zdravstveno stanje, da pravočasno dobijo zdravila. Tudi uidejo nam zvečer, so vendarle mladi, Oče mi je vedno dejal: "Vedno bodi pri stvari, hitro se lahko kaj pripeti."

Vam pri delu pomagajo tudi znanja in pristopi montessori?  

Seveda. Montessorika namreč spodbuja naravni razvoj in to zelo uspešno. Če pogledaš, kdo je obiskoval vrtec in šolo po tem sistemu, ti je jasno. Izumitelj googla naprimer. Pri nas imamo vrtce. Med nami šporniki je montessori izbraževanje končal tudi Franci Petek, ki ima vrtec v Radovljici.

Zakaj montessori?

Zaradi svojih otrok, to je bistvo. Po naključju mi je prišla v roke knjiga od Marije Montassori, pa sem si rekla, saj bolj naravno ne more biti. Po tej metodi vzgajam svoja otroka. Mlajši sin Max že obiskuje oddelek na Ravnah. Sama sem obiskovala šolo montessori in metodo sedaj poskušam počasi uvajati tudi pri naših varovancih. Mi naše otroke pogosto silimo v nekaj, za kar sploh niso.

Torej ste tudi vi nekakšna pionirka, uvajate nove metode?

Po tej metodi išemo potenciale, v čem je nekdo posebej dober. Pri naših varovancih je to lahko še posebej učinkovito. Imela sem naprimer fanta, ki je bil predvsem vzgojno prizadet.Tudi takšne mladostnike imamo pri nas, čustveno in vzgojno zanemarjene, za katere ne vedo kam z njimi, potem pridejo na Črno, kamor v bistvu ne spadajo.

Ti mladostniki so zelo posebni, z njimi se da pogovarjati in s pravilnim pristopom se odprejo. Seveda tudi hitro odidejo. Skratka, ta fant je bil zelo agresiven, veliko je razbijal. Pripravila sem mu nekaj stvari za sestavljat in risarske potrebščine. On je vzel škarje, ki jih je videl na polici, začel rezat in to ga je zelo pomirilo. Izrezoval je črke, ustvarjal besede, tukaj se je našel. Če mu ne bi pripravila stvari, jih dala na razpolago, ne bi nikoli vedela, kaj mu bo pomagalo in to je montassori princip, da ti otroku daš na razpolago več različnih stvari, mu jih pripraviš, in nekaj bo že zagrabil. V tem primeru le za  pomiritev.

vanda.levstik@zurnal24.si