Foto: Žurnal24 Marko Gašparin Če se ob izletu v center prestolnice odločite za parkiranje v parkirni hiši na Kongresnem trgu, ki glede na cene parkirišč v Ljubljani ni draga, vas bo ob prihodu na ploščad (tik ob Univerzi v Ljubljani) najprej presenetil prizor brezdomcev (še posebej v večernih urah, ko so ti v vinjenem stanju in se med seboj pogosto tudi skregajo). Če ste pomislili, da je nedeljsko jutro čas, ko jih ne boste srečali, se motite. Nekateri še obnemoglo spijo na klopci, drugi pa že "fehtajo" za drobiž pred Mercatorjem. Tudi v angleščini in nemščini se znajo zahvaliti. Dobro, nekje morajo biti, si morda rečejo turisti, ki pa zagotovo ob prvem vtisu, ravno ko pridejo iz garažne hiše, zagotovo niso najbolj navdušeni. "Mar nismo prišli v najlepše mesto na svetu?" se lahko upravičeno sprašujejo. 

Ko se v zaspani Ljubljani, kjer se pač prebujanje v življenje čez vikend po norem žurerskem petku in soboti, začne nekoliko (bistveno?) kasneje kot na podeželju, le dokoplješ do odprtega bara z dobro kavo in si želiš posedeti na obrežju ter uživati v spokojnosti nedeljskega jutra, kmalu ugotoviš, da vse le ne bo tako, kot si si zamislil. Zgodaj zjutraj tudi "trubači" ne hodijo z instrumenti in nato prosijo za kakšen kovanček, kajne? Motite se. Harmonika že ob 10.30 zjutraj veselo igra "Jingle Bells", nato pa sledi še podtikanje lončka pod nos. Dobro, vsaj potrudili so se. Čez pet minut sledi še en prihod obraza z zapuščeno brado v razcapanih oblekah in znamenito vprašanje s tihim glasom: "A imate kaj drobiža". S sosednjimi gosti bara na Petkovškovem nabrežju, med katerimi so bili tudi turisti, se še nismo dobro spogledali (z zavijanjem očmi), ko smo prejeli nov podoben obisk. Malce nas je sedenje v takšnem vzdušju minilo, zato smo se pobrali dalje. 

Nato pa nov prizor prosjačenja za denar, in sicer ob Tromostovju z napisom na kartonu "I need for food". Ko prečkaš Tromostovje pred cerkvijo Marijinega oznanjenja, ki je seveda ob nedeljah, ko je v centru dopoldne moč zaslediti precej vodenih skupin, precej obiskana, nov prizor prosjačenja, tokrat z umetno nogo, naslonjeno kar na zid. Morda za tiste z občutljivim želodcem neravno prijeten prizor, tudi starši, ki hitijo pojasnjevati otrokom, zakaj je noga naslonjena na zid, so malce v zadregi.

Ko se že nekako sprijazniš, da je pač to prestolnica in da je najverjetneje tako tudi v drugih večjih mestih po Evropi (čeprav sem jih v zadnjem času obiskal kar precej, pa takšnega šoka vendarle nisem doživel nikjer), pa te na Čopovi ustavi še mladenka iz tujine, ki da je v potresu izgubila dom ter da mora nahraniti dva otroka, v Ljubljani pa ne more dobiti službe, ker nima dovoljenja za delo. Domov se vrneš z mešanimi vtisi, tudi zato, ker se spomniš, da so v času, ko si bil še študent, brezdomce in podobne, ki so prosjačili za denar, policisti uspešno preganjali iz samega mestnega jedra.

Vsekakor ima Ljubljana na čelu z županom Zoranom Jankovićem tu ogromno prostora za napredek, lahko pa to sprejmemo za novodobni utrip mesta. A dejstvo je, da bo nekdo, ki ne prihaja iz Ljubljane in tega ne doživlja na dnevni ravni, zagotovo šokiran.