Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Ah, kar stave bi lahko pobirali, da bodo katastrofalne poplave v Sloveniji prej, kot bodo odpravljene posledice zadnjih. Verjetno bo tako tudi s potresom. Žal, živimo na takem območju, da se bo to enkrat gotovo zgodilo. Denarja je vedno premalo, nekaj pa ga porabimo tudi za to, da se prepiramo o tem, kako bi nekaj sploh sanirali. Največ škode bi lahko omejili že z smotrnejšim prostorskim načrtovanjem novogradenj v zadnjih desetletjih.


Največ škode. Ne me vleči za jezik, vendar je bilo leta 2010 največ škode tam, kjer so si ljudje pripravili dober teren zanjo. Seveda je, glede na obsežnost, ogromno škode nastalo tudi povsod drugod, vendar prvi stavek kljub temu zdrži. Ko sem v škornjih gazila skoraj do kolen v vodi po pločnikih na Viču, sem se spomnila besed učitelja geografije iz gimnazije: “Nove hiše v Dupleku vedno poplavi zato, ker so zgrajene na najnižji terasi Drave. Če bi se gradile višje, kot so jih včasih, jih ne bi poplavilo.” No, tisto soboto so se gasilci na vse pretege trudili rešiti pritličje ene od viških vrstnih hiš, ki so jo lastniki poglobili in s kopanjem pod obstoječi nivo dobili še eno (pol)nadstropje. Pri sosedovih so imeli poplavljene vrtove, vendar jim voda v dnevno sobo ni tekla. Tudi na Barju so jo, če se prav spomnim, bolje odnesle najstarejše hiše, najslabše pa najnovejše. Vsakič ko se zdaj peljem skozi Črno vas in pogledujem k ličnim novim hiškam, ki so jih v zadnjih letih gradili skoraj kampanjsko, me prešine – le kdo jih bo kupil? Zagotovo nekdo, ki ne bo upošteval nasveta učitelja geografije oziroma znanja naših dedkov.