Ob besedni zvezi mestni redar se marsikomu utrne misel na podobo posameznika, ki (nam) piše globo. Kot pravita naša sogovornika Rok Košir in Milan Šterpin, ki tovrsten poklic opravljata že trinajst oziroma pet let, pa delo presega le pisanje glob. Svoje delo enačita z delom policije, pri čemer redarji niso odgovorni za prometne nesreče, prav tako se razlikuje njihova oprema. Ta za razliko od policije ne vključuje orožja, za pasom imajo le plinski razpršilec.
Števec na avtomobilu je kazal 52.000 opravljenih kilometrov, v eni izmeni prevozita od 50 do 100 kilometrov. Če upoštevamo, da se mestni redarji vezani le na Ljubljano, je to kar precej. Imajo najlepšo pisarno v mestu – ulico, pravita. Ulice prestolnice dobro poznata, še vedno pa se najde kakšna, ki jima je bila pred posredovanjem nepoznana.
Prav nenavadno se je bilo z avtomobilom voziti po Slovenski cesti, ki je od leta 2013 za avtomobilski promet zaprta, njima je bilo to seveda nekaj povsem samoumevnega. Celo tako, da imata s tem težave izven delovnega časa, ko bi se prav tako kar zapeljala po njej, pa se ne smeta. "Najbolj zabavno pa je, ko ti decembra po osemurnem delavniku in vožnji po okrašenem centru žena doma predlaga, da greva na lučke," v smehu pove starejši in po činu nadrejeni Košir. Da, tudi mestni redarji, ki so prepoznavni po delovni uniformi in službeni izkaznici, imajo glede na položaj ustrezno položajno označbo, čin (v obliki zvezdic) ter naziv.
Njihova pristojnost je omejena
Čeprav to ni v njihovi pristojnosti, so pri sumu storitve kaznivega dejanja dolžni odreagirati. Z namenom, da preprečijo še hujše dejanje, morajo ukrepati, kar v skrajnem primeru pomeni uporabo fizične sile. Pristojnost imajo sicer za več zakonov in odlokov, pri čemer so v Ljubljani najbolj osredotočeni na Zakon o pravilih cestnega prometa.
Na ljubljanskih ulicah sogovornika preživita večino delovnega časa, takrat pa sta večinoma v stiku z ljudmi. Da bi se ljudje na ulici do njiju vedli nastrojeno, ne opažata, malokrat pa se zgodi, da bi do njiju pristopili za pogovor. To nakazuje, da njun poklic vseeno ni med najbolj priljubljenimi v mestu. Je pa daleč od tega, da bi bil osovražen, menita.
Moralo bi biti več sodelovanja med lokalno skupnostjo
Čeprav v javnosti kroži (napačna) informacija, da morajo na dan izpolniti določeno normo, sogovornika to zanikata. Delata le toliko, kolikor imata pozivov s strani občanov, in zgolj v okviru svojih dnevnih nalog. Vse pa se začne v operativi, ki velja za srce redarstva. Klice občanov sprejme tamkajšnja zaposlena, ki o njih obvesti redarje na terenu. Na vprašanje, če ima tisti dan veliko dela, nam odgovori: "Dela je toliko, kolikor si ga najdeš".
Želela bi si, da bi skupnost dojela, da so redarji tu zanje in bi skupaj dobro sodelovali: "Mestno redarstvo želimo približati ljudem in jim predstaviti, da smo tu zanje in ne le zato, da jim pišemo globe. V javnost pridejo le primeri kaznovanj, manj pa ostali primeri naših posredovanj; velikokrat smo zraven pri reševanjih, vsi naši avtomobili imajo namreč defibrilatorje, tudi gasili smo že in ljudem pomagali, ko se jim je pokvaril avto. Po eni strani je to razumljivo, a tudi mi smo zgolj ljudje. Ko pridemo v službo, le opravljamo svoje delo," omenita.
Prebivalci so jih najbolj veseli takrat, ko jih odparkirajo: "Takrat so nam vsi zelo hvaležni. Nihče pa nas ne mara takrat, ko nas ne potrebujejo". Čustvom ne pustijo, da pridejo na plano: "Manj kot je čustev, boljše je za nas, kot tudi za kršitelje. Poskušamo biti profesionalni, zato je potrebno veliko samokontrole. Uporabljati moramo zdravo kmečko pamet; če bi se res striktno držali zakonov, bi že v eni ulici lahko vse popisali. Pogledati moramo težo prekrška in ogrožanja. Velikokrat zadošča že opozorilo," povesta občinska redarja.
Vse, kar delajo na terenu, odraža klice meščanov in (dnevne) problematike. Vodijo portal pobud, ki jih kot vodje mestnih četrti morajo spremljati in nanje odgovarjati. Ko četrti izpostavijo določeno problematiko, si najprej prizadevajo poiskati nerepresivno rešitev. Zavedajo se, da to kljub začetnemu upoštevanju kompleksnosti problema dolgoročno ne bi rešilo.
Tudi, ko gre za posameznike iz svojih vrst, ne delajo razlik. Zgodilo se je že, da so svojemu kolegu napisali listek. Nekdo pa je bil celo tako predan svojemu poklicu, da je sam sebi napisal kazen in med sodelavci tako postavil dober zgled. Čeprav sta svoj poklic sprejela in ga rada opravljata, se najbolj veselita trenutka, ko snameta svojo uniformo. Z njo pa pade tudi vsa odgovornost.
Blizu pasu imajo še en plinski razpršilnik. Največkrat se samodejno aktivira, ko najedajo močnejšemu... ;)
Ker je Ljubljana najlepše mesto, bi lahko imeli mavrične uniforme.
Sam sebi napisal kazen, ker je tako zgleden? Za crknit smešno!