Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Po drugem krogu županskih volitev se lahko vprašamo isto kot po prvem. Smo res vsega naveličani do te mere, da smo apatični ali pa smo se naučili nekaj iz neposrečenih eksperimentov na državni ravni? Na državnozborskih volitvah pobesnelo iščemo nove obraze in ker so ti obrazi tudi po izvolitvi nekje daleč stran od nas, se posrečenost izbire pokaže šele čez čas in običajno brez neposrednih učinkov. Takšen je vsaj občutek. Težje pa po svoji naravi eksperimentiramo na lokalnih volitvah. Župan je namreč tisti, ki se ukvarja z našimi vsakodnevnimi problemi in on je tisti, ki nam dejansko z razkopano cesto, narobe postavljenim znakom, slabo kadrovsko politiko v šolah in vrtcih lahko najbolj zagreni življenje. Bolj kot katerikoli predsednik vpliva na tisti otipljiv del našega bivanja, s takojšnjimi učinki. Dokler torej župan ne naredi res neke hude napake, v svoji bližini nočemo eksperimentirati. Ko pa postavi radarje, smo ga pripravljeni raztrgati na koščke.

Smo navadni bedaki.  Županom pustimo, da se udobno namestijo v svoj stol in ne razmišljajo o tem, kaj lahko naredijo, da bo v lokalni skupnosti življenje boljše za vsakega posameznika, ampak smo veseli, ko ne naredijo ničesar, samo da ne naredijo kakšne neumnosti. Če smo že pri zgodbi z radarji… Kangler bi bil še vedno verjetno župan, če ne bi naredil ničesar. Še vedno ga je volila skoraj tretjina Mariborčanov.

Prav tako je recimo presenetljivo Jernej Verbič v Postojni izgubil stolček za pet glasov. Ob katastrofi z žledom ni naredil ničesar prav, čeprav bi se tu lahko razvila debata o tem ali ni naredil ničesar ali je naredil vse narobe. Iz te dileme verjetno izvira tesen rezultat, še vedno pa lahko nesrečnež, ki se je znašel nekje med ničlo in minusom, zmaga z glasovi po pošti.
Absurd je pa vendarle lahko še večji, če se ljudje vendarle opogumijo in začnejo eksperimentirati. 

V Lenartu bi denimo skoraj zmagal Ivan Vogrin. Kdorkoli je spoznal tega človeka, se je resno vprašal kdo ga je izvolil za poslanca. Ampak ravno to je to. Imamo vlado, poslance  in ne nazadnje župane kakršne smo si zaslužili. So naš obraz in odraz večine naših slabih lastnosti. Pa da ne boste mislili, da to ne velja za vas, ki niste šli na volitve. To je tudi vaš obraz, ker ste s svojo pasivnostjo dali pravico nekomu drugemu, da odloča v vašem imenu. In je odločil. Skoraj prepričan sem, da ne tako kot ste si želeli. Ampak komu mar. Nihče se ne zaveda, da se resne težave neke države začnejo, ko ljudje izgubijo vero v to, da je na demokratičen način mogoče nekaj spremeniti in stvari raje ob priliki,ko jih neka slaba odločitev zadene naravnost v glavo, rešujejo na ulici. V tem pogledu je apatija hujša kot kakršenkoli (neposrečen) eksperiment.