Kakšne cilje bi si morala zastaviti Slovenija 20 let po plebiscitu, na katerem smo se odločili za samostojnost?
Prvič: naj se neha farbati ljudi, da bo čez eno leto že vse bolje, čez tri leta pa da bomo že popolnoma brez težav. Treba se je strezniti, se usposobiti za nenehno spreminjanje razmer, ki jih prinaša nova civilizacija. Drugič: zavedati se je treba, da tako imenovana univerzalna svoboda na svetovnem trgu še ni resnična svoboda. Ekonomsko in biološko bogata država, ki ima 60 milijonov ali 80 milijonov ljudi, si lahko glede konkurence privošči več kot država, ki ima dva milijona prebivalcev, zaradi česar je delo nujno dražje in so cene višje. Zato bi se morali dvigniti iz države podizvajalcev v samostojne ustvarjalce vsaj določenih segmentov dejavnosti.

Na prvih volitvah z več glasovi kot Kučan
Pesnik, politik, publicist. Član prvega slovenskega predsedstva pripravlja arhiv vseh dokumentov, ki jih je ustvaril ali spravil v 85 letih življenja. Praznovanj sicer ne mara, z veseljem pa se bo udeležil proslave ob obletnici plebiscita, ker bo 20 pesnikov bralo svoje pesmi. “Včasih je bila kultura izjemno pomembna. Na prvih volitvah sem dobil največ glasov od vseh, več od Kučana in Pučnika. Zakaj? Ker sem imel imidž kulturnika, za pisatelje pa so rekli, da so edini pošteni,” pravi Zlobec.

V času osamosvajanja smo menili, da bodo, ko bomo člani Nata, Evropske unije in evroobmočja, vsi problemi rešeni. Izkazalo se je drugače. Kako gledate na to?
Zelo si želim, da Slovenci ne bi več živeli od iluzij. Vsi veliki dogodki, ki so resnično zgodovinski, kot so bili osvoboditev leta 1945, osamosvojitev in vstop v Evropsko unijo, ustvarijo iluzijo, da bo pa vse v najlepšem redu. Zato je tudi enotnost naroda velika – enako, kot je pozneje veliko razočaranje. Pričakovanja so vedno vezana na dogodek, ne na realnost. Poleg tega je v naš prostor udarila recesija. Vendar največji problem ni v začasni recesiji, ampak v tem, da smo prvič v človeški zgodovini vstopili v civilizacijo, ki nas prehiteva, čeprav jo ustvarjamo sami. Zgodile so se velikanske spremembe, ves način življenja je drugačen. Vsa tehnologija, vsa znanost, ki se dotika ekonomskih, socialnih in podobnih problematik, izloča fizično navzočnost človeka. V tej civilizaciji se je neizmerno razširilo medsebojno nezaupanje, ljudje so prepričani, da so v vodstvu nesposobni ljudje, da so barabe, da so kradljivci, da je treba vse zapreti ... 


Na katerem področju bi bile torej spremembe najnujnejše: ekonomska politika, pravosodje, šolstvo ali civilna iniciativa?
Gotovo so vsa področja potrebna večje fleksibilnosti, če pa za primer vzamemo samo sodstvo: pri tem tempu se zadeve vlečejo leta in leta ob postavki zastaranja. To pomeni, da spreten advokat lahko reši barabo, ker se toliko časa spotika ob proceduralne napake – resnične ali fiktivne. Kdor ima dovolj denarja, si lahko z zastaranjem zagotovi rešitev. To poglablja razliko med tistim, ki ima, in tistim, ki nima. Skoraj vsi menedžerji so sleparili skupnost. Problem je v tem, da smo v takem položaju, da si ne moremo privoščiti, da bi ostro prerezali s to prakso. Kajti če začneš dosledno razbijati te kartele, bodo na trg poslali številne brezposelne, ki jih ne moremo z ničimer podpirati.

Menite, da so iniciative, kot je tista od Rada Pezdirja, take, da lahko izboljšajo razmere?
To, kar počenja Pezdir, je po eni strani hvalevredno, saj razkrinkava ta legalna legla nezakonitosti. Hkrati pa je nevarno, da se spremeni – deloma je že tako – v populistično demagogijo. Imamo pa problem civilne družbe, ki je nujna, da korigira samopašnost ali nesposobnost oblasti. Vendar je pri nas občutek nezadovoljstva in jezljivosti že patološko prisoten. To zastruplja civilno družbo, ki ne more postati resnična podoba populacije.

Odmevna je bila tudi iniciativa Ukinimo vojsko. Ste se opredelili do nje?
Osebno, intimno ne bi imel nič proti, da se ukine vojska in da tiste funkcije prevzame številčno okrepljena policija, ki ima potem tudi obrambne kompetence. Je pa utopično pričakovati, da bi si katerakoli država lahko privoščila, da nima nobene oblike vojske.

Menite, da bi morala Slovenija izstopiti iz Nata?
Ko smo stopili v Nato, sem napisal razmišljanje, ki sem mu dal naslov Nato, neizbežna krastača, ki jo moramo požreti. V resnici smo morali vstopiti v Nato, ker je ta imel ambicijo, da se širi v srednjo Azijo, da obkoli Sovjetsko zvezo tudi s spodnjega roba. Tukaj bi bila Slovenija kot nečlanica kamen spotike. Skratka, Nato je bil neizbežen davek, da smo lahko prišli v Evropsko unijo.

Kaj bomo iztržili pri arbitražnem reševanju meje s Hrvaško?
Tega ne ve nihče. Bližja je možnost, da ne bomo povsem zadovoljni. 
Nekdo, ki to rešuje od daleč, gleda bolj na zemljevid kot na ljudi. Po mednarodnih zgledih, ko gre za vode, jezera in reke, je najbolj atraktivna sredinska rešitev – prvi dobi eno obalo, drugi pa drugo.

Smo torej zamudili priložnost za rešitev, ki bi bila dobra za nas?
Tako je, tako je ... Jaz sem bil leta 1991 na seji obeh predsedstev – slovenskega in hrvaškega –, ko smo že sprejeli izjavo o odnosih, tudi o meji. Sledil je sestanek obeh redakcijskih komisij, ki pa sta se razšli. “Ah, saj ni problem, bomo že rešili, saj smo prijatelji,” so rekli, in tako so začeli problem odlagati.

Hrvaška bo vendarle kmalu v Evropski uniji in takrat bodo meje padle ...
Vidite, to je ena velika zabloda. Padec meja predpostavlja absolutno dobro sosedstvo. Če se ta odnos spremeni, bomo obžalovali, da meja ni določena, kajti meje, če niso odnosi prijateljski, so za šibkejšega lahko zaščita.

Kdo pa so naši zdajšnji voditelji? Kaj menite o njih?
Žal so prvaki strank. Borut Pahor še zmeraj živi v veliki zmoti, da je politika misijonarsko delo, da se pogovarjaš z ljudmi z ljubeznivostjo, če te udarijo po enem licu, nastaviš še drugo, če ti zlomijo čeljust in lice, se še vedno hahljaš in rečeš: “Saj smo prijatelji ...” Potem je tukaj problem vzpona Karla Erjavca in njegove stranke, ki je bila pred volitvami v dvomih, ali bo sploh prišla v parlament. Ker se bojuje za neka pričakovanja ljudi, se nenadoma znajde na piedestalu, ki vse preseneča. Največjo težo imajo ljudje, ki se najizraziteje potegujejo za parcialne interese neke strukture. Ljudje, ki želijo videti nacionalne interese in skupno sintezo, nimajo posebnih simpatij, ker ljudje hočejo radikalnost. Namesto da bi bili cenjeni kot združevalni ljudje. To ni zdravo ozračje.

Nekoč ste dejali, da smo ob osamosvojitvi prav z mitičnim ponosom govorili o svoji novi državi kot uresničitvi tisočletnih sanj. Kako vrniti ta zanos?
Plebiscit je bil dogodek, ki je bil za tujino, politike in novinarje senzacija, ker se je toliko ljudi odločilo enako. Vendar je to končano poglavje. Zdaj moramo najti način, da sprejmemo sedanjost, kjer pa ni entuziazma, potreben je trezen odnos do dejanskega stanja. Težave niso nastale le kot posledica nesposobnosti politike, mnogo večji razlogi so v civilizaciji, ki zelo brezobzirno izloča individualne pravice. Univerzalnega recepta ni, je pa eden od receptov ozaveščenost – da veš, v kakšnem času živimo in kaj nas čaka. Spori bodo ostrejši, ne milejši.

Kdo bi po vašem mnenju moral biti slavnostni govornik na proslavi ob obletnici plebiscita?
Obletnico moramo kot velik dogodek proslaviti tako, da se izognemo strupeni ambiciji kreganja o tem, kaj je kdo mislil, ne le kaj je delal pred 20 leti. Mislim, da bi slavnostni govornik – to bi bilo koristno in zdravo za slovensko psiho – moral biti človek, ki ni bil osebno angažiran v letih 1990 in 1991 ter zato ne povleče za sabo polemik, ali je bolj ali manj zaslužen za osamosvojitev. To naj bo preprosto prvi človek po funkciji, to je predsednik države. Da manifestira zdajšnjo kohezijsko moč, ne pa da vrednoti in nas spet deli z razlogi iz preteklosti.