Naglo naraščanje osebnih stečajev niti ni presenečenje. Strokovnjaki so namreč že zdavnaj napovedali socialno krizo, ki bo ekonomski sledila s kako šestmesečno zamudo (začela se je torej konec lanskega leta). Brez dela so ostali številni, začel se je boj za eksistenco. Prihodkov ni bilo, položnice so prihajale, dolg se je kopičil – vse dokler niso na vrata potrkali izvršitelji. Kaj zdaj? Ker zakon to omogoča, si ni smiselno pretirano razbijati glave z razmišljanjem; gremo v osebni stečaj. Tako kot pravi gospodarska ministrica Darja Radić, je ta za podjetja lahko dober, torej tudi za potrošnika. Sploh za tiste, ki tako ali tako nimajo premoženja. Omogoča namreč nov začetek. Že drži, da ti poberejo vse, kar imaš, ti pa izbrišejo tudi minus in tako omogočijo start z ničle.
 
Vzgojni ukrep. “Osebni stečaj je legalizirana kraja,” zakon pokomentira eden od stečajnih upraviteljev. Moti ga to, da se bodo zaradi njega upniki v večini primerov obrisali pod nosom za svojim denarjem. Za dolžnika tako manjka vzgojni ukrep, tista ena stopnička, ki mu bo sicer omogočila “svobodo”, hkrati pa pokazala, da to ni lahko in je le izhod iz skrajne sile. Danes tega vzgojnega ukrepa ni. Ljudem, ki so izkoristili osebni stečaj, se bodo dolgovi najverjetneje v celoti odpisali, upniki pa bodo ostali brez vsega. Večletne postopke – po dozdajšnjih izkušnjah sploh niso smiselni, saj v večini primerov do odplačevanja dolga sploh ne pride – pa jim tako plačamo davkoplačevalci. Še vedno mislite, da nismo socialna država?