Kot so navedli v Združenju Frank, so višji sodniki zapisali, da je šlo za kredit v tuji valuti, saj je kreditojemalec prejel izplačano glavnico v švicarskih frankih. Zato naj bi bilo ključnega pomena, koliko švicarskih frankov mora vrniti in ne koliko to znaša v evrih.

"Po našem mnenju gre za absurdno ugotovitev sodišča. Za kreditojemalca je povsem nepomembno, ali je prejel izplačano glavnico v frankih ali v evrih, saj je lahko stanovanjski namen kredita uresničil le v domači valuti. Potreboval je torej evre, v katerih tudi prejema dohodke, s čimer je bila banka seveda ves čas seznanjena," so zapisali.

Drugi ključni argument sodišča je, da je bil kreditojemalec z valutnimi tveganji ustrezno seznanjen, predvsem ker je podpisal pogodbo, vključno z določbo, da kreditojemalec nase, v celoti, prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.

Vendar pa v Združenju Frank opozarjajo, da sodišče ni zaslišalo vseh prič tožnika. "Tistim, ki so bili zaslišani, pa je sodišče povsem odreklo verodostojnost, saj naj bi po mnenju sodišča imeli interes, da tožnik z zahtevkom uspe. Nasprotno pa sodišče verodostojnosti ni odreklo pričam banke, kljub temu da so te še vedno zaposlene na isti banki," so dodali.

Iz 144 tisočakov na 233

Prepričani so, da posojilojemalec ne bi sklenil take pogodbe, če bi razumel, da je lahko po polovici plačilne dobe banki dolžan več, kot je kredita dobil. V konkretnem primeru je namreč, kot so zapisalo, kreditojemalec sklenil kreditno pogodbo za obdobje 20 let ter najel 144.000 evrov kredita. V času vložitve tožbe, po sedmih letih in pol rednega vračanja kredita, je banki odplačal 80.000 evrov, dolžan pa je bil 233.000 evrov.

Po podatkih Združenja Frank je bilo v Sloveniji sklenjenih okoli 20.000 takšnih kreditov. Večinoma so jih najemali v letih od 2005 do 2008, največkrat za 20 let in za potrebe reševanja stanovanjskega problema.

dezurni@zurnal24.si