Odkar pomnim, poslušamo visokoleteče stavke "v gospodarstvu je treba zaposliti več razvojnikov", "premalo je pretoka znanja med inštituti in gospodarstvom", "višjo dodano vrednost lahko dosežemo le, če bomo izdelovali inovativne produkte". No, seveda so to všečne politične floskule in nekateri jim celo ploskajo. Kažejo pa na to, da tisti, ki jih izrekajo, nimajo kaj dosti pojma o realnem življenju. Razvojniki v gospodarstvu (razen redkih izjem) so skoraj enako izkoriščana in zatirana delovna sila kot njihovi kolegi, ki za trakom skupaj sestavljajo pralne stroje ali pa solarne strešnike.

"Danes je mladim pomemben izziv, pa da lahko ponosno povedo, kje delajo, da lahko ustvarjajo, da se ne bojijo kazni, če je kaj narobe, da ni norme ..." Temu sledi Ivo Boscarol, ki je v Sloveniji eden od redkih, ki razume, da plača še zdaleč ni vse, ima pa ključno simbolno sporočilo.

Nauk. Nekdo, ki diplomira, magistrira ali celo doktorira na tehniški fakulteti, nato pa v razvoju dela za tisoč evrov in mu lahko plača v 40 letih zraste za 500 evrov, medtem ko ima njegov vrhovni šef deset tisočakov pa sijoč, fensi službeni avto in pisarno ter veliko službeno potuje po svetu, verjetno ne bo dolgo delal kot kak mlad nadobuden Einstein ter vse dneve in noči tuhtal o novih odkritjih. In potem se mnogi sprašujejo, zakaj tak navdušen naval na študij ekonomije, prava in tudi novinarstva.

Tu so pač zgledi: bogati menedžerji, vplivni odvetniki in zvezdniški voditelji zabavnih oddaj. Ko bodo vsaj pol take zvezde tudi inovativneži, razvojniki, pa bomo morda tudi gospodarsko stopili korak naprej.