"Nobenega odgovora nimamo, ne vemo kaj se dogaja in ne vemo, kdaj bomo dobili odgovor na našo prošnjo za azil," pravi 36-letni Kemal (pravo ime je znano uredništvu). 16-ti mesec teče odkar je v Sloveniji zaprosil za azil. Z ženo in dvema malima otrokoma, tri in štiri leta starima punčkama, je v Slovenijo pobegnil takoj po udaru, s katerim so skušali strmoglaviti turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Prošnjo za azil je vložil jeseni 2016. 

Slovenija kot varna država

"Slovenija je bila za nas prva varna država, država, za katero smo upali, da nas ne bo poslala nazaj v Turčijo," pove Kemal. Oba z ženo sta profesorja, delala sta na eni od univerz v Istanbulu. Turške oblasti so prepričane, da za pučem stojijo privrženci v ZDA živečega klerika in Erdoğanovega političnega nasprotnika Fethullaha Gulena. 

Oblasti predsednika  Erdoğana so v čistkah odpustile več tisočev javnih uslužbencev, lani oktobra pa na dosmrtno ječo obsodile 40 ljudi, obsojenih zaradi sodelovanja pri pripravi vojaškega udara.

Osem družin 15 mesecev brez vsakega odgovora

Poleg Kemalove družine na odločitev slovenskega notranjega ministrstva več kot 15 mesecev čaka še 8 družin, med njimi 14 mladoletnih otrok. Gre za izobražene ljudi, profesorje, tudi zdravnike, ljudi, v najbolj produktivnih letih svojega življenja. Že 15 mesecev živijo v azilnem domu, cela družina skupaj v eni sami sobi, kjer je komaj dovolj prostora za postelje in majhno mizo. Kuhinja in kopalnica sta skupni. Na ministrstvu za notranje zadeve vprašanja, zakaj vloge, ki so jih turški prosilci oddali jeseni 2016, še niso rešene,  "zaradi varovanja osebnih podatkov" ne komentirajo. 

Slovenija Po neuspelem državnem udaru v Turčiji zaščito v Sloveniji išče več družin

V vrtec ne morejo, delati ne morejo

Na podlagi zdravniških potrdil je Kemalova družina prejela odločbo s katero so se lahko izselili iz azilnega doma in najeli stanovanje. "Oči, kdaj bova lahko šli v vrtec? Kdaj bova spoznali prijatelje?" ga zdaj vsak dan sprašujeta deklici.

 V vrtec ju starša, ki si želita, da otroka čim prej začneta govoriti slovensko in se vključita v družbo, ne moreta poslati,  saj bi morali zanju plačati polno ceno. "Zakonodaja ne predvideva možnosti na podlagi katere bi prosilec z nerešeno odločbo lahko vpisal otroka v vrtec," potrjujejo na ministrstvu za šolstvo. Kemal bi rad začel redno delati, vendar so mu na razpolago le priložnostna dela. Razmišlja o ustanovitvi svojega podjetja, ker nima rešenega statusa, za to nima nobene možnosti. 

Marca lani je na začetek sojenja v turških zaporih čakalo 80 tisoč ljudi. Zaradi pomanjkanja prostora so zaprti v nehumanih razmerah. Poleg tega iz Turčije prihajajo poročila o mučenju političnih zapornikov. Družinski člani sumljivih državljanov so pogosto talci in orodje policijskega režima, da iz osumljencev izvlečejo lažna priznanja.

Nemčija, Grčija, Nizozemska ... statuse beguncev rešili takoj

Slovenija turških družin v vsem tem času ni niti zavrnila, niti sprejela, niti jim sporočila, kdaj lahko pričakujejo odločitev. Roki, po katerih bi se moralo ministrstvo za notranje zadeve izreči, so potekli. Od nekaterih posameznikov so zahtevali dodatna dokazila o njihovi ogroženosti.

V Nemčiji, Grčiji, Kanadi in na Nizozemskem so beguncem, ki so pred Erdoganovim režimom pobegnili iz Turčije, azile podelili v najkrajšem možnem času. Zaščitili so tudi številne diplomate in zaposlene v vojski.

"Malo je manjkalo pa bi tudi ona bila med njimi"

V Atriju ZRC SAZU so v ponedeljek odprli razstavo Projekt 668: Otroci in ženske v zaporih Turčije. "Malo je manjkalo pa bi tudi ona bila med njimi," pravi Kemal, ko si s hčerko ogleduje risbe mladoletnih begunk in beguncev, ki so pridobili mednarodno zaščito na Nizozemskem, svoje spomine in strahove pa izlili na papir. Kemal je prepričan, da bi ju oba z ženo, če bi ostala v Turčiji ali bi ju tja vrnili, mučili in zaprli, saj je na seznamu ljudi, ki jih turške oblasti hočejo aretirati. 

 Prejšnji teden so turške oblasti aretirale več kot tristo novinarjev in aktivistov ter kurdskih politikov, ki so izrazili pomisleke glede turškega vojaškega posredovanja v severni Siriji.

Ob obletnici V Turčiji nove čistke

Brez sodnega postopka so v Tučiji zaprli na tisoče ljudi, brez sojenja ali dokazane krivde za sodelovanje v puču, zapirajo domače in tuje novinarje, intelektualce ter aktiviste.

"Očitno nas hočejo prisiliti, da pobegnemo"

Foto: S. H. H. Od junija 2016 so zaprli tudi 17 tisoč žensk skupaj z več sto otroki. Lani avgusta jih je bilo 668, kar je postala simbolna številka pod katero so po vsem svetu potekali protesti. Danes je zaprtih otrok z materami še več, kar dokazujejo številna poročila neodvisnih organizacij, kot je poročilo Stockholm for freedom Jailing women in Turkey. Otroci so zaprti v temnih prostorih, ker niso izpostavljeni dnevni svetlobi, so podvrženi številnim boleznim. V prenatrpanih prostorih si posteljo delijo z materjo, velikokrat tudi obrok. Nimajo igrač, ne primernega izobraževanja. V nekaterih zaporih je v celicah za osem ljudi po 20 žensk skupaj z dojenčki. Nekatere ležijo na betonskih tleh.

"Vse bolj se nam zdi, da nas slovenske oblasti skušajo prisiliti, da sami zapustimo Slovenijo. Vendar nimamo kam, nimamo veljavnih dokumentov in povsod bi nas poslali nazaj v Turčijo. Ne vemo več, kaj naj naredimo," pravi Kemal. Želi si, da bi razstava, ki sta jo odprli varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in otroško psihiatrinja ter filantropinja Anica Mikuš, odprli oči še komu.