“Držala sem eno roko svojega sina in prosila soseda Milislava Gavrića, naj ga ne vodi v smrt,” se 20 let po pokolu v Srebrenici za Žurnal24.si spominja Munira Subašić, predsednica gibanja “Matere enklav Srebrenice in Žepa”. 21-letnega sina je vlekla za eno roko, Gavrić ga je vlekel za drugo. “Mama pojdi, vse bo v redu,” je rekel fant, ko ga je njegova mati videla zadnjič v življenju.

Njen sin je postal eden izmed več tisoč žrtev genocida v Srebrenici. Po vojni se je za svojce žrtev začela pravcata kalvarija iskanja posmrtnih ostankov, da bi jih dostojno pokopali in jim postavili spominsko obeležje. 

Munira Subašić je to storila predlani. “Pokopala sem dve mali kosti …  Rodila sem celega otroka, z glavo, rokami in nogami! Pokopala pa sem dve mali kosti. To je grozno,” pove srebreniška mama, ki dodaja, da je zadovoljna, da ima vsaj zabeležene podatke: Nermin Nerko Subašić, rojen v Srebrenici, umrl v Srebrenici. “Tako je vsaj zabeleženo, da je obstajal, da sem ga imela! Ko sem pokopavala njegovi dve kosti, me je tolažilo to, da je pokopan poleg svojega očeta, da je tako njegova duša našla mir.”

Kaj pa ona? Je njena duša našla mir? Moja duša krvavi že 20 let, pove. “Mislila sem, da se bo vendarle izkazalo, kar pravijo, namreč da čas celi rane, vendar povem vam, da to ne drži. Tolaži me pomisel, da zločinci, ki so prizadejali vse to gorje, sigurno ne morejo mirno spati!”

Foto: Reuters Srebrenica

Tisoči, ki niso našli svojcev

Približno dva tisoč družin še vedno išče posmrtne ostanke svojih bližnjih, ki jih po 20-tih letih od njihovega izginotja še vedno niso mogli dostojno pokopati. Pri tem Subašićeva izpostavi, da uradni podatki govorijo o 8.372 žrtvah srebreniškega pokola.

“Prepričani smo, da jih je bilo še več. Po naših podatkih vsaj 10.701. Namreč pokojne so lahko prijavljali le člani njihovih ožjih družin, torej starši, otroci, partnerji, ne pa tudi ostali.” Izpostavi, da so v pokolu vendarle izginjale cele družine, pri čemer se spomni prizora, ki jo bo, kot pravi, zagotovo preganjal vse življenje.

Foto: Reuters srebrenica “Z nami je bila mama treh otrok, v naročju je imela nekajmesečnega dojenčka, ki je jokal. Bil je lačen, žejen, prestrašen. Zločinec je mami jezno rekel, naj vendar utiša tega svojega otroka. Mami to kljub trudu ni uspelo, nakar ji ga je zločinec iztrgal iz naročja, mu odsekal glavo, nato pa pred našimi očmi na eno stran vrgel njegovo glavico, na drugo stran njegov trup.“

Subašićeva dodaja, da je to videla na lastne oči, da so bile priče temu okrutnemu dejanju tudi številne druge matere z otroki. Mama tega dojenčka je čez čas v jezeru najprej utopila preostala dva svoja otroka, nato pa storila samomor. Že pred tem je izginil tudi njen mož.

Na območu Srebrenice so izginile številne družine v celoti. “Bog bo sigurno vsakomur poplačal, kar mu gre,” se tolaži Mumira Subašić.

Da bi otroci ostali v Bosni!

V četrtek se je vrnila iz Bruslja, kjer je bila na enem svojih obiskov, v okviru katerih si še vedno prizadeva za pravico, kot pravi. Srebreniške matere še po 20-tih letih zahtevajo, da vsi, ki so sodelovali v pokolu, dobijo uradno svoja imena. “Poznamo imena žrtev, hočemo imena vseh zločincev, ki so sodelovali, in da vsi dobijo pravično kazen!”

V okviru svojega gibanja si prizadevajo še, da bi se v Bosni in Hercegovini vzpostavilo zaupanje med ljudmi. “Samo na takšnih temeljih bodo lahko mladi gradili življenje naprej. Nekega dne, ko se bo moj vnuk pogovarjal s Karadžićevim vnukom, naj bo povsem jasno, da je v Srebrenici prišlo do genocida in kdo je zanj ogovoren,” si želi mati srebreniške žrtve in dodaja, da si bo do zadnjega diha prizadevala, da bi sprejeli Zakon o prepovedi negiranja genocida. Foto: Žurnal24

“Želim si tudi, da bi mladi ostali v Bosni, da bi pazili na državo, na zemljo, na spominska obeležja vseh, ki so umrli.” Država je sicer za svojce srebreniških žrtev, pravi, dobro poskrbela; prejemajo mesečno podporo, s katero se lažje prebijejo. “Vendar to ni življenje. Ubijanje se je prenehalo, vendar vojna še traja!”

Vojna za pravico, pravi, in vojna proti delitvam v Bosni in Hercegovini. Olja na ogenj slednjemu je pred dnevi nalila tudi aretacija enega izmed domnevnih vojnih zločincev na bošnjaški strani.

Kaj pa srbske matere?

Nekdanjemu poveljniku bošnjaške vojske v Srebrenici Naserju Oriću Srbi očitajo sodelovanje v pobojih srbskih družin v zaledju Srebrenice. Orića je mednarodno haaško sodišče za vojne zločine junija 2006 sicer obsodilo na dveletno zaporno kazen, in sicer v primeru uboja sedmih srbskih ujetnikov in ker ni preprečil, da bi mnoge druge mučili. Hkrati z izrečeno sodbo so ga izpustili, saj je tri leta prebil v priporu. Na pritožbo se je tožilstvo pritožilo; pritožbeni svet je leta 2008 ugotovil, da je nedvoumno dejstvo, da so se nad srbskim prebivalstvom v vaseh nad Srebrenico zgodili hudi zločini, a da tožilstvo Oriću pri tem ni dokazalo krivde. 

Foto: EPA Naser Orić Orića so pred dnevi aretirali v Švici; izročitev sta zahtevali tako Srbija, ki mu še vedno očita vojne zločine in je zoper njega izdala mednarodno tiralico, kot Bosna in Hercegovina, katere državljan domnevni vojni zločinec je. Švica se je odločila za izročitev BiH, s čimer je pomirila strasti tudi v Srebrenici, kjer so med drugim celo zagrozili, da bodo v primeru njegove izročitve Srbiji odpovedali letošnjo komemoracijo ob obletnici genocida, s čimer so se strinjale tudi srebreniške matere, povezane v več različnih združenj.

“Sočustvujem z vsemi materami, ki so izgubile svoje otroke v vojni. Mama je mama, trpi  ne glede na to, kakšna je njena nacionalnost. Žrtve so bile na vseh straneh,” pri tem pravi Subašićeva.

Dodaja pa prepričanje, da gre vendarle za politično motivirano aretacijo. “Saj je bil na sodišču v Haagu! Tam so ga izpustili. Ne razumem, zakaj bi Srbija imela še eno sojenje. Ne vem tudi, zakaj niso srbske matere prišle na sodišče v Haag, kamor smo hodile srebreniške matere. Zakaj niso prišle in povedale svojih zgodb,” se sprašuje in doda, da sama ne ve, ali je Orić kriv ali ni kriv, da ve le to, da ga je sodišče izpustilo.

Mumira Subašić sklene, da naj tisti, ki so krivi za ubijanje na katerikoli strani, za svoja dejanja odgovarjajo. “Enkrat bodo morali. Bog bo za to poskrbel,” je prepričana mama srebreniške žrtve, ki se te dni pripavlja na vsakoletno spominsko komemoracijo v spomnskem centru v Potočarih, kjer bodo letos obeležili 20-letnico pokola. 

Naj se grozote ne ponovijo!

Foto: Žurnal24 Članice Združenja “Matere enklav Srebrenice in Žepa” bodo na spominski slovesnosti v Potočarih prihodnjo soboto podelile 25 tisoč belih rut vsem mamam, ženam, hčerkam in sestram žrtev ter ostalim gostjam, ki se bodo na slovesnosti poklonile spominu na umrle.

“Bela barva je simbol naših otrok in naših najdražjih, ki so bili julija 1995 ubiti v genocidu v Srebrenici. Tudi me bomo nosile bele rute in na ta način pozvale ves svet, naj ne pozabi na genocid v Srebrenici in naj obsodi tiste, ki so v genocidu sodelovali. Le na ta način se takšne grozote nikoli več ne bodo ponovile,” upa Mumira Subašić. 

barbara.barbic@zurnal24.si