Imela sem 4 sestre in enega brata, velika družina smo bili. Takih danes ni več. Mamca je delala po hišah, na polju. Domov je prinesla malo denarja, ampak je pa kdaj kak priboljšek. Sploh kako čokolado od bližnje kmetije. 5 km je hodila peš domov. In čeprav se je čokolada stopila, smo je bili veseli. Ata nismo imeli svojega, mamca je rekla, da je umrl od krvnega raka, ko sem bila še mala. Jaz sem bila najmlajša.

Mamca je bila pridna ženička, ampak s šestimi otroki je težko. Že zelo hitro smo mogli hodit delat. Ko sem bila še dojenček, me je s seboj na polje nesla. Ali pa brat grozdje. Vsi smo delali, za šolo ni bilo časa. Ko sem imela 6 let, sem že pobirala krompir, težko je bilo. Zelo vroče. Tako sem si želela malinovec, ki so ga pili "domači otroci". Tako lepe barve je bil... ko je bilo poldne, sem se izmuznila... natočila sem si kozarec. Ko sem začela piti, me je videla "domača gospa". Zlasala me je, mi polila z mrzlo vodo in pretepla. Mami pa za tisti dan ni plačala. "Da sem nehvaležna, da kradem". Jaz pa sem hotela samo mali glažek malinovčka. Mamca je dolgo vekala ... slišala sem ko je ponoči vekala. Zjutraj mi je dala zajtrk. Ni bilo za polno šalico mleka, včeraj tem nam ga sosedje niso dali ... vem, da ona ni pila nič ... je rekla - Lenka, mi smo revni, ne smeš pa krast.

No, hodili smo v šolo. A nam ni šla. Pred šolo smo hodili z mamco pomagat rihtat štale, po šoli delat na polje. Mamca pa je delala celi dan. Smrdeli smo po gnoju, so nas vsi klicali "gnojšeki".

Mamca je samo sanjala, da bi se dobro poročile, da bi imele lepo življenje. In da bi Tone pripeljal kako tamlado, dobro po duši domov. Da bi bili vnučeki. Veselila se jih je, čeprav bi bilo še več lačnih ust. Rada je imela otroke, ta moja mamca. Učiteljica je hotela bit.

Mamca je bila vedno suha, grčave žuljave roke je imela. Pa zelene oči in dolgo kito. Če je skrila roke, je bila lepa. Ali pa, ko si je razpletla lase ... Ko sem bila stara 9 let, je domov pripeljala "novega očkota, da nam bo boljše". Bil je velik gospod, tam iz mesta. Avto je imel, lepe čevlje. Na začetku nam je ob nedeljah nosil hrano. Pečene kure in golaž. Začel je ostajat čez vikende ... Mamca pa je še vedno delat hodila. Takrat so se brat, pa dve sestri že odselili. Ana in Tonka.

Tudi me smo hodile delat z njo, za vikend ni bilo šole. Jera je ostala doma enkrat, vročino je imela. Očko je bil doma z njo. Ko sva z mamco prišli, je bila res slabo. Še bruhala je, jokala. Naslednjič je šla z nama na polje, čeprav še ni bila zdrava. Komaj je vlekla košaro, ampak je bila na polju. Ni hotela ostati doma.

Čez nekaj mesecev je skuhalo mene. Sem se malo veselila, da se bom spočila. Pa da bom lahko malo brala. Učiteljica mi je dala knjigo, rada sem brala. A doma ni bilo časa. Zvečer pa sem bila zmatrana. Mamca me je petkrat vprašala, če ne bi raje z njo in Jero delat šla. Pa sem raje ostala ... okrog poldne je očko prišel v mojo sobo. Sem bila vesela. Sem mu želela povedat za knjigo, pa da bi za učiteljico šla. Če bi mi pomagal ... bi to mamci za rojstni dan povedala. Ampak on je smrdel po šnopsu. Takrat mi je naredil to "kar se dela ženskam". Bolelo je. Je rekel, da če mamci povem, jo bo pretepel. Gobec ji bo razbil, pa meni tudi.

Nikoli mu nisem povedala za knjigo. Tudi učiteljica nisem postala. Mamca me je spraševala, če je bilo kaj narobe doma. Nisem povedala. Tako suha je bila, očko bi jo z eno klofuto ubil.

Potem je začel živet pri nas. V mojo sobo je hodil, čim ni bilo mamce doma. Po šoli, po maši. Bolelo je. Ampak me je bilo strah za mamco. Vedno bolj suha je bila.

Ko sem imela 12 let, ni več mogla nest niti košare. Sosedi je niso več na polje jemali. Je hodila samo še plet. Kašljala je. Tudi kri. Je rekla vedno, da zato ker je peso jedla, ali pa da zato, ker toliko pese opleje. Očko je takrat tudi po dvakrat na teden prišel k meni ... enkrat je mamca prišla prej domov in naju je našla. S ponvo ga je hotela odgnati, pa jo je vrgel v steno. Zaprla je oči, dihala pa je še. Očko je šel. Jaz pa sem kričala in kričala. Sosedje so mamco peljali v bolnišnico. Umrla je čez nekaj dni, so rekli, da od raka.

Dali so me v rejo. Ni bilo lepo. Jero so dali drugam. Na Primorsko. Nisva se nikoli več videli. Umrla je zaradi krvnega raka, kot najin pravi ata, ko je imela 18 let. Župnik mi je to povedal čez leta.

Mene so v reji tepli. Bila sem navajena delat, ampak premalo za njih. Lačna sem bila, še bolj kot doma. Niti nisem smela na grob od mamce, niso me hoteli peljati. Mož od rejne mame je bil isti kot očko, le manj pogosto je prihajal. Če me je fejst bolelo, sem mislila na mamco. Kako nam je za rojstne dneve vedno pletla venčke iz "vanjšk" (ivanjščice) in nam sešila novo "kiklo". Pa je minila bolečina v telesu. Samo v duši ne.

Ko sem imela 16 let, sem zbežala od njih. Nisem nič imela. Samo za vlak. Sem nekaj tednov spala po železniški, potem pa sem našla gostilničarja. Me je k sebi vzel. Samo za ženo sem mogla bit. To sem bila že vajena. Če nisem bila, me je pretepel. Rad me je tepel, se mi zdi. Prav smejal se je.

Rodila sem mu sineka. Malega Jožija. Sem mislila, da bo potem boljše. Ampak je tudi njega udaril, ko je enkrat jokal, ker ga trebušček bolel. Zjutraj sem vzela "kofer", pa sva šla. Sem si rekla - Lenko lahko gajžvajo, Jožija pa ne! Sva se kar na vlak usedla, pa šla v drugo mesto!

Tam sva šla v dom od nun. So nama pomagale, za prvo silo. Veliko sva se selila, da sem ga do kruha spravila. Fejst fant je bil. Me je klical "mamca". Zlat je bil moj fantek. Nikoli ni žensk udaril.

Sem mu pri šoli pomagala, da bi učitelj bil. Raje nisem jedla, da je ob imel. Da je možgane hranil ... 

Res je bil priden. Jaz sem pucala po hišah. Že nama je dobro šlo, je zaslužil boljše. Je rekel - mamca, zdaj boš pa v penzion lahko šla. Sva se skupaj v stanovanje selila. Z balkonom, na njem sem rože posadila. Lepe, rdeče. Mi jih je kupil. Res so bile lepe. In rekel, da je to stanovanje za naju. Da ne bova več kot "potepuški mački".

Potem pa je spoznal Ano Marijo. Iz mesta. Ni ga imela rada, ampak jaz sem imela njo. Saj pa je bila Jožijeva. Sem ji šivala cunje, pa se jih je sramovala. Sramovala se me je, kmetice v mestu. Sta mi dala dva vnuka, lepa, ampak po tamladi. Skupaj smo živeli, pedenala sem jih. Ona je delala na banki. Veliko je dala za parfume in obleke. Kadila je. Ni marala mojih rož, je rekla, da samo "gnar žrem". Jedla sem naprej, da jih nisem motila. Jožiju sem rekla, da mi tako paše. Vnučka sta imela raje drugo babico. Je bila bolj mestna. Kmalu sta se odselila ... 

Ko je imel Joži 50, je postal kot mama. Vedno bolj suhi. Vedno bolj. Sem vedela, da to je naše prekletstvo. Krvni rak. Isto leto sem ga pokopala. Še shladil se ni, pa je tamlada šla z bankirjem iz službe. Je odnesla televizor in zlatnino. Samo sliko mi je pustila.

Ni več Jožija. Ni več niti njegovega denarja. Jaz dobim pa 298 evrov. Šla bi kam na manjše, ampak ne vem kako. S tem denarjem ne morem niti vseh položnic pozimi pokrit. Jem juho, ono za par centov. Razredčim jo za par dni. Pa kak kruh. Pri 78. ne rabim več. Duša me boli. Ponoči sanjam očkota, pa rejnika. Če se spomnim, me boli.

Mogoče pa me naš rak le pokliče k Jožiju, k mamci, k Jeri. Za ostale sestre tako ne vem, kje so.

P.S. 

Za Lenko nam je povedala študentka, ki jo je v okviru vaj obiskala na domu s patronažno. Gospa je živela v enosobnem stanovanju brez elektrike. Imela je knjige, ki jih je prebirala, in tranzistorček. A ga je poslušala le dve uri na dan, da je prihranila baterije. 15. v mesecu je imela doma le 2 konzervi fižola, nekaj kock argo juhe in nekaj vrečk instant juhe. S tem je preživela do konca meseca. Ob sobotah je hodila po znižan kruh. Kolikor je dobila za 0,8 evra.

Samo jokala je, ko smo ji poskušali pomagat. Nikamor ni hotela. Vse, kar si je želela, so bile "rože", da jih nese na Jožijev in mamcin grob. Na kmetiji, kjer je odraščala, je vse propadlo, zato tja ni mogla iti, čeprav smo si zelo želeli. Med vso to logistiko, smo spoznali gospo Majdo. Poznala je Lenkino zgodbo kot otrok. Njena mama je bila Lenčkina učiteljica. Umrl ji je mož, čez dan je pazila na tri vnuke. Popoldne pa ji je bilo dolgčas v veliki hiši. Po dolgem prigovarjanju je Lenka odšla živeti k njej. Ima svojo sobico, povsem ločen vhod in noro lepe rože. Celo zredila se je. Rada se ukvarja z vnučki gospe Majde - neizmerno potrpežljiva je. Celo Bineta je naučila brati. In si pustila takšno kito, kot jo je imela mamca.

V društvu Humanitarček so napisali, da so veseli, ker je gospa opolnomočena "Naše pomoči ne potrebuje več. Nam pa z gospo Majdo vsako leto spečeta potice za ostale #vide, pripravita ozimnico. Lenkine izdelke ste lahko občudovali tudi v lanskih "lunch paketkih".

Kot praviju v društvu Humanitarček ni "zmaga" število #vid, ki jih imajo v programu. Ampak število tistih, ki so se postavile na svoje noge ... in imajo omogočene sistemske rešitve, zgrajeno socialno mrežo ... in lahko zmorejo naprej brez pomoči humanitarnih organizacij ... kajti verjamemo, da človek lahko mirno spi le, ko ve, da je neodvisen ... in se mu ni treba bati, ali bo zmogel konec meseca ... ali pa ga bo premagala lakota ...

Letos so za vas skupaj z  #vidami pripravili prav poseben paket. Ampak v času prvega korona vala so bili (tako kot polovica Slovenije) v stiski, ko je zmanjkalo kvasa. Takrat jim  je priskočila na pomoč Anita Šumer z njenim Rudlom (droži). In kljub temu, da jih je skrbelo, kako ga bodo starostniki sprejeli, se je skrb izkazala za povsem odveč.

Ne pečejo vsi njihovi starsotniki iz #projektVida kruha, imajo pa doma v več kot 80% doma droži. Nekateri samo “skrbijo zanj” ter ga nato predajo, da z njim spečejo v društvu. Skrb za Rudla jih zaposli. Ravno tako pa jim jih je uspelo motivirati za pripravo različnih jedi z njim.

In tako je nastal letošnji paketek. Vsebuje knjižico, v kateri so predstavljene  #vide, njihove zgodbe in samo njihovi recepti. V društvu pravijo, da jih zmore vsakdo.  Njihov gospod Zvone je prispeval prav poseben recept, ki ga ne boste našli nikjer drugje (njami!). Ko pa osvojite te, je Anita Šumer v knjižici delila nekaj svojih receptov. Predvsem pa dragocenih nasvetov. Knjižici pa je dodan tudi Rudl. Ja - pravi, pravcati, izvorni Rudl, ki ga ne morete kupiti nikjer drugje.

Cena kompletka je 12e. Sredstva so namenjena toplim obrokom #vid.
Lahko ga podarite nekomu kot božično darilo ... ali pa ga podarite svoji družini in se ob vsakem receptu spomnite, da je zaradi vas ... nekje na mizi topel obrok.

Na voljo so od 23.11.2020 na www.projektvida.org.
Paketki gredo na pot med 7-12.12.2020. Da bodo ravno pravi za praznične dobrote. ♥️

Nas predlog: lahko ga narocite nekomu kot presenečenje za skritega božička.