Foto: Barbara Milavec Nataša Čepar Obtožbe, ki jih je slišati na račun vodilnih v Luki glede poslovanja s tako imenovanimi izvajalci pristaniških storitev, gredo od tega, da so tihi partnerji v teh podjetjih, do tega, da jim morajo nositi po “jurja” na mesec, da (podizvajalci) dobijo delo. Izpostaviti pa se noče nihče, saj je Luka reden plačnik. Morda so obtožbe posledica “fovšije” med pogodbenimi podjetji, ki vidijo samo, kako Luka, ki ima v pristanišču monopol, favorizira druge in ne njih. Kljub temu mednarodni strokovnjak Rado Antolovič, ki naj bi bil mimogrede spet aktualni kandidat za vodenje Luke, v intervjuju (zraven) poudari, da bi morali špekulacije o korupciji vzeti resno in jih razčistiti tako uprava Luke kot njeni nadzorniki. Da so tla za razvoj korupcije v Luki plodna, so prepričani številni akterji in poznavalci dogajanja. Opozarjajo, da ni javno znanih meril za dodelitev posla, in na nenavadno obnašanje podizvajalcev, ki pogosto menjujejo zastopnike, zapirajo podjetja in odpirajo nova. Na zadnja pa “gazde” prenesejo delavce in posel, ne pa tudi dolgov.

Izkoriščani

V Luki se zelo hitro izognejo odgovornosti glede poslovanja podizvajalcev. To ni njihova stvar. Zanimiv pa je dopis sindikalista vodstvu Luke iz leta 2009. Iz njega izhaja, da je Luka sodelovala pri nekakšnem “džentelmenskem” dogovoru med večjimi podizvajalci, da delavci brez dovoljenja ne smejo zamenjati delodajalca, in če se to zgodi, jim Luka ne dovoli vstopa v pristanišče. To prakso so sicer ukinili, a grenak priokus ostaja.