Če pomislim na svoje izkušnje v preteklosti in poslušam pripovedi znank in prijateljic, ki so se razgovorile ob zdaj v javnosti zelo aktualni temi spolnega nasilna nad ženskami, nas je takih še več.

Foto: Anže Petkovšek Sergeja Hadner Hvala Zgodba o sosedu, ki ima vedno odprta vrata, pride v stanovanje ravno v času, ko staršev ni doma, je pa hči, ki jo začne otipavati, do razrednika, ki pripre vrata v kabinetu in začne otipavati prsi učenke, učitelja telovadbe v srednji šoli, ki deli neprimerne komentarje in dotike, sodelavca v nekdanji službi, ki mu roka vedno leze k prsim ozroma mednožju, inštruktorja vožnje, ki namesto prestavne ročice prijema koleno, do zobozdravnika, ki se spet dotika na neprimernih mestih, ginekologa, ki pacientko otipava med anestezijo, do neznanca, ki žensko za spolovilo grabi v bazenu in drugega neznanca, ki žensko grabi na plesišču, ... Vse to so zgodbe, za katerimi stojijo imena, moje ali imena mojih prijateljic in sodelavk. Je sploh katera, ki nima tovrstne izkušnje? 

Vse to so primeri, ki jih nismo prijavile policiji, na katere nismo odreagirale, ki jih nismo ustavile. Zakaj? Saj vemo zakaj, ker nas je strah, ker se nočemo izpostavljati, ker nimamo dokazov, ker nimamo prič. Ker gre za njegovo besedo proti moji. Ker nimamo poguma. In konec koncev, ker družbene norme takšno ravnanje še vedno dopuščajo. 

Še zdaleč ne mečem vseh moških v isti koš in zavedam se, da imam srečo, ker se gibljem v krogih, kjer spolno nasilje nad ženskami ni dopustno. A marsikatera ženska, dekle, se ne. Tudi danes, tudi v tem trenutku. Srečujejo se z moškimi s kompleksom  "a ti veš, kdo sem jaz?", z moškimi, ki menijo, da žensko lahko nagovarjajo kar preko spleta, ker se pač poznata ali celo ne, ker "tako pač je", z mačisti ki mislijo, da jim njihov položaj dovoli tudi otipavanje ali še kaj več, in s seksisti, ki jim pravzaprav sploh ni jasno, da nagovarjanje, opolzkosti, otipavanje, pomenijo nasilje nad žensko. 

Še enkrat, norme, ki jih imamo postavljene v družbi, to dopuščjajo in podpirajo. Komunikacija prejšnje vlade, ko je sam premier novinarke označil za prostitutke, je zagotovo ustoličila način žaljivega in poniževalnega ravnanja z ženskami.

Prav tako pa tudi podpora največje parlamentarne stranke Gibanje Svoboda Zoranu Jankoviću utrjuje normo, ko pri spolnem nasilju gledamo vstran. Res je, Zoran Janković zaradi nagovarjanja farmacevtke, ni bil obsojen. Sodni postopek je bil zaključen, ker je sodišče zaradi zamude tožilstva uničilo prisluhe, v katerih so policisti ujeli tudi pogovore z uslužbenko Lekarne Ljubljana, od katere naj bi župan v zameno za ureditev zaposlitve za nedoločen čas v občinskem podjetju zahteval spolne usluge.

Radi rečemo, da bi bil v kakšni drugi državi Janković tako ali drugače izbrisan s političnega parketa. A pri nas molči tudi predsednica državnega zbora, ki je bila nedavno tarča seksističnih napadov zaradi rdečih čevljev (!). Kandidatka Gibanja za predsednico države medtem pravi, da verjame sodnemu sistemu, ki Jankovića ni spoznal za krivega. 

A v sistem, ki bi se postavil na stran žensk, tudi zaradi njiju, ne verjamejo številne ženske, ki svoje zgodbe objavljajo anonimno. Policija doslej ni prejela niti ene same prijave glede domnevnega spolnega nadlegovanja v primeru Smodej, pričevanj pa je ogromno.  

Vso srečo in izjemno spoštovanje vsem, ki so upale spregovoriti. Četudi po 25 letih. Ne le, ker bodo morda našle svojo pravico, ampak tudi zato, da se o tem govori, opozarja in tudi zato, da se vprašamo, zakaj še vedno ustvarjamo pogoje, ko nekateri moški mislijo, da jim je dovoljeno vse.